Bogata zgodovina Primorskih novic je ravno povod za ta pogovor. Ali menite, da je zgodovina obremenilni faktor ali lahko iz nje črpate navdih za prihodnost? 

Zgodovina nikdar ne more biti obremenilni faktor. Zgodovina je prej kot ne inspiracija. Stari rek pravi, da stojimo na ramenih naših prednikov. Nadaljujemo tisto, kar so se pred desetletji začeli naši predhodniki, pri čemer je treba vedeti, da je vedno težje začeti nov projekt, kot nadaljevati začeti projekt. Časopis je takrat bil ključni vir informacij, kot vir informacij so bili le časniki in radijski sprejemniki, šele potem je prišla televizija, še kasneje internet... Zgodovina je tisto, iz česar nekako logično  izhajamo. 

Dan pred obletnico ste priredili prvi dan odprtih vrat v zgodovini medija. Kako je bilo? Uspešno? 

Občutki so pozitivni, ko se z bralci pogovarjaš, je občutek fantastičen. Imamo sicer odziv bralcev, ki se meri v prodanih izvodih, a ko se z bralci pogovarjaš v živo, je to povsem druga zgodba. Z bralci sicer redno komuniciramo, tudi jaz se odzovem, jih pokličem nazaj, če pustijo telefonsko številko, a kot rečeno, je izkušnja bolj intenzivna, ko se lahko z bralci srečaš iz oči v oči. Ljudem veliko pomeni, da se lahko spoznajo s procesom nastajanja časopisa. Dejstvo je, da se vsak dan soočimo v povprečju s približno 30 stranmi praznega papirja, ki jih je potrebno napolniti. Odstreti ta vrata in bralcem pokazati, kje in kako to nastaja ter nenazadnje tudi, kdo to dela, je za vsakogar precej zanimivo.

Primorske novice so praktično edini regionalni dnevnik v Sloveniji ...

Reciva da so najbolj izrazito regionalni dnevnik. Večer je namreč tudi regionalni dnevnik, ki pa je neka mešanica med regionalnim in nacionalnim, težko ga dojemam kot regionalni dnevnik. Ima močno regionalno noto, a je hkrati precej nacionalno usmerjen. Primorske novice pa so po drugi strani časopis, ki je primarno regionalni. Koncentriramo se na trikotnik Bovec - Postojna - Piran. 

Prehod na dnevnik se je zgodil leta 2004. Zanimivo je bilo takrat spremljati skepso ljudi, češ, kaj bodo pa zdaj pisali vsak dan? Takrat se je vedelo, torek, petek, sobota, to so dnevi za Primorske novice. Skepsa o kvaliteti vsebine še vedno nekako drži. Je težko dobiti dovolj kakovostne informacije za vsako izdajo, ki ima v povprečju 30 strani?

V resnici je težje najti prostor za vse informacije, za katere uredniki presodimo, da bi  morale najti prostor v časopisu. Stari časnikarski mojstri pravijo, da se vsak dan zgodi za natanko en dnevnik dogodkov. V svetu in Sloveniji se zgodi toliko zanimivih stvari, da če bi hoteli dati vse v časopis, bi nam redno primanjkovalo prostora. Torej je nujen proces selekcije. To opravljamo skozi prizmo primorskosti. Se pravi, ali so v novicah udeleženi ljudje, ki so Primorci, in ali bo novica zanimala naše bralke in bralce. Potrebno pa se je zavedati, da naši bralci ne berejo samo Primorskih novic, mi tekmujejo z vsemi in vsi tekmujejo z nami. Po mojem prepričanju se v presojanju ne smemo omejevati le na Primorsko, ker primorskega bralca, ki je razgledan, odprt, načitan, radoveden, zanimajo tudi dogodki v svetu, Sloveniji in tudi vesolju, če želite.

Ko je prišla televizija, so vsi govorili, da je radio mrtev. Ko je prišla elektronska knjiga, so rekli, da je knjiga mrtva. Toda ravno prejšnji teden sem prebral članek, ki govori ravno nasprotno. Elektronska knjiga ni taka revolucija, kot so jo napovedovali, knjige se še vedno prodajajo, zaslužki svetovnih založnikov rastejo. Sedaj vsi govorijo, da je časopis oziroma tisk na splošno mrtev. Kako preživeti s tiskom v času svetovne digitalne revolucije? 

To je vprašanje ne za milijon, ampak za milijardo dolarjev. O časopisih pogosto slisimo, da so mrtveci, a časopisi so še vedno tu. Ne le da so tu, upam si trditi, da večkrat radio in televizija citirajo časopise, kot časopisi citirajo elektronske medije. Za relevantno in poglobljeno informacijo so časopisi še vedno tu in sem prepričan, da bodo obstali. Pomemben del časopisov je namrec mnenjska komponenta, v elektronskih medijih je novinarskih mnenj precej manj. Zelo pomembna naloga in priložnost časopisov je, da pomagajo bralcu oblikovati mnenje o svetu, v katerem živijo. Mi vsi vemo premalo, da bi si lahko kakovostno ustvarjali mnenje, kaj se pravzaprav recimo dogaja v Siriji, v Iraku, v odnosih med ZDA in Rusijo ... Ne znamo si dobro razložiti Obamovega poraza na volitvah za ameriški senat in kongres. Informacij je vedno več, viri informacij pa imajo svoje politične in druge agende, zato pa smo tu novinarji. In novinarji to počnemo. Izluščimo bistvo in pomagamo bralcu, da lažje razume svet okrog sebe.

Konkretno... Kako je z naklado Primorskih novic? Vsi vodilni časopisi beležijo padec prodane naklade.

Po zadnjih podatkih je padec naklade relativno blažji kot pri konkurenci. Res pa je, da se bralstvo seli na telefone, na tablice, na računalnike, a določen odstotek bralstva še vedno prisega na časopis. Časopis niso le informacije, časopis niso samo komentarji, časopis so tudi osmrtnice, mali oglasi, križanke, torej gre za večji paket, ki ga bralec ob nakupu časopisa dobi.

Pred kratkim ste prenovili spletno izdajo Primorskih novic. Vtis, ki ga imam, je da se ne le v Sloveniji, ampak tudi v svetu časopisne hiše bojijo spleta, ker prevladuje mnenje, da jim zajeda kapitalski tok. A po drugi strani poskusi zaračunavanja vsebine na spletu tako v Sloveniji kot globalno niso (bili) uspešni.

To je sveti gral založniškega posla. Kako dati spletnemu bralcu čim več, a na drugi strani ohraniti časopisnega bralca na tak način, da se ne počuti prevaranega. Za tem odgovorom se peha večina medijskih družb. Ne domišljam si, da je kdorkoli v Sloveniji najpametnejši na svetu in bo dokončno rešil ta problem, lahko pa spremljamo, kaj se dogaja v svetu in pametne rešitve skušamo aplicirati. Večji del časopisnih vsebin, ki najdejo prostor v dnevni izdaji Primorskih novic, se naslednji dan objavi tudi na spletu. Splet je hkrati idealna možnost, ki nam omogoča, da v časopisu objavimo skrajšano verzijo, na internetu pa daljšo verzijo članka, zadovoljni pa so vsi. Uredniki, avtor članka in bralci. 

Za vami je bogata novinarska kariera, začeli ste na televiziji, nadaljevali na Financah, potem ste pa bili namestnik odgovornega urednika in urednik centralne redakcije na Dnevniku. Pritiskov, s katerimi se soočajo novinarji, ste vajeni. Katera je glavna razlika med delom novinarja ali urednika v Ljubljani in na Primorskem? 

Kar zadeva pritiske, name jih je bilo zelo malo. Včasih kdo pokliče, da pove še svojo plat. Nekajkrat so sicer bili poskusi tudi trše komunikacije, ampak se je pri tem ustavilo. Če se hočeš resno iti ta posel, moraš biti zavezan resnici, ne posameznim interesom. Kar zadeva razlike, pa je ena stvar ključna. V Ljubljani pišeš o ljudeh, ki ti jih ni potrebno srečati, ce jih nočeš. Ko pa prideš v manjše okolje, v regionalni milje, pišeš o ljudeh, ki jih srečuješ na ulici, ko pelješ otroke v vrtec, s katerimi imaš skupne prijatelje. Ljudje na Primorskih novicah morda pišejo o nepravilnostih, ki jih počnejo ljudje, s katerimi so hodili v šolo. Bistvena razlika in oteževalna okoliščina ter razlog, zakaj je delo novinarja v regionalnem mediju bolj zahtevno. Etične dileme te bolj razjedajo. To niso lahke situacije, ob tem, da nekaterim nosilcem politične in ekonomske moči ni težko izsiljevati tudi z dobrobitjo tvojih bližnjih. To so posebno nizki udarci, a to se počne.

Torej si lokalni veljaki dovolijo več kot državni? 

Nespodobni klici še vedno obstajajo. Pokliče župan, pokliče direktor, in moje prvo vprasanje navadno je, kaj od tistega, kar smo napisali, ne drži? Ce pišemo o preverjenih dejstev in to nekomu ni všeč, to lahko razumem, ni pa to naš problem. To je problem tistih, ki so v ta dejstva bili vpleteni. Ne morem prevzeti odgovornosti za nekogaršnje dobro počutje, če samo pišemo o nečem, kar je on naredil.

Eden večjih kritikov Primorskih novic je koprski župan Boris Popovič, ki je večkrat javno okategoriziral Primorske novice kot Pristranske novice ...

Mislim, da občinske oblasti in uradniki morajo komunicirati z mediji. Koprska občina se je v nekem obdobju odločila, da s Primorskimi novicami ne bo komunicirala. Prav. A tu gre za odnos do občanov, medij je tu le posrednik. Primorske novice brez katerekoli občine relativno zlahka preživijo in najbrž tudi občine brez Primorskih novic. A velik del občank in občanov berejo Primorske novice. Če se odločiš, da ne boš komuniciral s svojimi občani, potem je v tej enačbi nekaj narobe. Medij je po definiciji posrednik med oblastjo in javnostjo. Ne gre za to, da nam je en župan bolj ali manj simpatičen, ampak gre za presojo da so določene stvari pomembne za to, da jih bralci vedo. Koprska občina v tem kontekstu ni nobena izjema.

Mediji se v zadnjem času poleg splošne gospodarske krize, torej upada oglaševalskih prihodkov na eni strani in padcem naklade v časopisnih medijih, soočamo še z enim negativnim trendom. Pretekli teden je POP TV znova odpuščal, tokrat več kot 50 sodelavcev, napovedana so nova odpuščanja tudi v časopisnih družbah. Kako je s tem na Primorskih novicah? 

Na Primorskih novicah v času, odkar sem na tem delovnem mestu, ni dela izgubil noben novinar. Novinarsko ekipo smo za nekaj ljudi okrepili, ta okrepitev je bila manjša, kot bi si želeli, a toliko si za zdaj lahko privoščimo. Glede odpuščanj, poznam ljudi, ki so ostali brez zaposlitve. Gre za tragične zgodbe, nedvomno, ima pa ta pojav ob osebni še eno dimenzijo. Namreč to, da se nosilci družbene moci premalo zavedajo, da brez služb ostaja določen sloj ljudi z zelo specificnimi znanji, ki so za družbeno higieno zelo pomembna. Novinar ne more biti vsak. Za to, da bi imela družba kakovosten nadzor nad nosilci oblasti, potrebuje kakovostne medije. Teh pa ni brez usposobljenih ljudi, ki opravljajo to delo in imajo to poslanstvo. Brez novinarjev medija ni. Če nimaš vsebine, je medij lahko tudi le oglasna priloga.

Gotovo ste bili še pred selitvijo na Obalo seznanjeni z rivalstvom med Ljubljano kot centrom in Primorsko? Kako se počutite na Obali? Ste tu že doma? 

Počutim se v redu. Seveda sem in tja slisim dobronamerne zbadljivke na račun mojega naglasa, ki je pač ljubljanski. Ampak iz tega, da sem iz Ljubljane, nima smisla delati velike zgodbe. Mislim, da je 100 kilometrov avtoceste odločno premalo, da bi se ljudje ločevali na osnovi te osnovne pripadnosti. Seveda so razlike v temperamentu, načinu druženja, v dinamiki zivljenja. V Ljubljani, denimo, se za za obisk človeku napoves, tu preprosto prideš. Več je tudi naključnih srecanj in druženj. Krog prijateljev sem si ustvaril tudi na Primorskem, daleč od tega pa, da bi si upal imeti še za Primorca. To še ne. Še nekaj let bo treba, če mi bo sploh kdaj uspelo. (nasmeh)

Video posnetek intervjuja