Daria Bignardi (1961) se je rodila v Ferrari, ki je, kot je metaforično povedala na ponedeljkovem pogovoru v knjigarni Konzorcij, jug severa Italije. Študirala je v Bologni, leta 1984 pa se je preselila v Milano. Zaslovela je predvsem s televizijskim delom. Začela je kot urednica na RAI, kamor se je za krajši čas pozneje še vrnila. Nekaj časa je delala pri Mediasetu Silvia Berlusconija, leta 2004 pa je pristopila k bolj neodvisni mreži LA7. Za svoje delo je bila večkrat nagrajena.

Izdala je štiri knjige, po avtobiografiji so sledili romani Težka karma (2009), Popolna akustika (2012) in Ljubezen, kakršno si zaslužiš (2014). Roman Popolna akustika prinaša zgodbo o zapletenih intimnih odnosih. Protagonist zgodbe je Arne Cange, violončelist milanske Scale, ki je 13 let poročen z ljubeznijo iz najstniških let. Imata tri otroke. Njegovo skoraj popolno življenje na glavo postavi sporočilo žene, v katerem pišem, da ga zapušča, ker ne vzdrži več. Zada si, da jo najde, pri čemer se mora podati na detektivsko iskanje in odkrivanje preteklosti.

Prvoosebni pripovedovalec v romanu Popolna akustika je moški. Se vam je bilo težko 'postaviti v moške čevlje'?

Ni mi bilo težko, prej osvobajajoče. Verjetno k temu botruje tudi nekaj mojih, bolj moških lastnosti. Z moškim prvoosebnim pripovedovalcem sem lahko zakrila tudi svojo prepoznavnost kot TV voditeljica.

S Sarino zgodbo se bralec seznani zgolj posredno - iz pripovedovanja njenega moža in ljudi, ki so jo poznali pred 13-letnim bivanjem v zakonu s protagonistom Arnom.

Da, zdelo se mi je pomembno, da bralec Saro spozna prek Arnovih oči. Čeprav jo pozna že 30 let, jo pravzaprav spozna šele, ko izgine.

Povsem v skrivnost ovita ostaja tudi Sarina osnovna travma iz otroštva. Še Arno se nekje vpraša: "Kdo ve, kje se je začelo Sarino gorje?"

Njeno trpljenje se je razraslo zato, ker ni dala prostora svojim talentom. Sara je občutljiva umetniška duša, že od malega nagnjena k depresiji. Njen neizživeti dar risanja poslabša njeno psihično stanje.

Če se vrneva h glavnemu liku - Arnu. Je violončelist v znameniti milanski Scali. Splošno prepričanje je, da so glasbeniki, umetniki bolj občutljive, senzibilne duše. Stereotip razsujete.

Arno ima rad glasbo, je glasbeno nadarjen, je umetnik, vendar to ne pomeni, da ima umetniško dušo - takšno kot denimo Sara.

Zdi se, da so vam blizu psihološka vprašanja in posledice, ki jih posamezniku puščajo travme. Podobno je zaslediti pri vašem pisateljskem kolegu Paolu Giordanu.

Da, poznam Paola, kar nekaj let je mlajši od mene... V italijanskem prostoru se zadnje čase precej ljudi ukvarja s svojimi travmami, ki so posledica ravnanja njihovih prednikov. Vsi smo zaznamovani z njimi, nekateri z manjšimi, drugi z večjimi. Preseči vse te travme, pomeni odrasti.

V zahvali ste zapisali, da ne verjamete v angele, a od 10. maja srečujete svetlolasega angela z modrimi očmi, ki mu tudi posvečate roman. Nam pojasnite to zahvalo?

Roman sem posvetila svoji prijateljici Stefanii Raya, ki je umrla pri 42 letih za posledicami raka. Bila je res podobna angelu, tudi vizualno, zato sem si jo posvojila kot svojega angela, ki bo vedno živel ob meni kot simbol večne lepote.

V pogovoru s slovenskimi bralci ste med drugim dejali, da ste prvi roman napisali še kot otrok, kot izpoved, ko vam je umrla mama. Je smrt vaše matere tudi pozneje vplivala na vaše pisanje?

Ne več v tolikšni meri. Imam sicer izkušnjo praznine, občutkov zapuščanja, ki so podobni izgubam nesrečnih ljubezni, a to je postalo del mene in nima neposrednega vpliva na mojo literaturo.

Ste pisateljica, mnogi vas poznajo kot novinarko in TV voditeljico. Kako to povezujete?

Ti dve področji prepletam osem let. Kako dolgo bom še zmogla, ne vem. Trenutno mi uspeva - tri mesece delam na televiziji, osem mesecev pa pišem.

Se v Italiji da preživeti zgolj od pisanja literature?

Če dovolj prodaš, se. Odvisno tudi od načina življenja in kraja, v katerem bivaš. Živeti v Milanu je denimo precej drago, a če si skromen, je mogoče.

Bili ste prva voditeljica italijanskega resničnostnega šova Big Brother. Janko Petrovec je v pogovoru z vami dejal, da so bile prve oddaje veliko bolj kakovostne od aktualne ter da ste mlade v šovu jemali zares.

Bila sem prva gostiteljica tega šova. Nihče ni vedel, kaj bodo prinesli v italijanski prostor. Zame je bilo vse novo, od jezika, žanra do sloga. Vajena sem bila dela na televiziji, ki je precej določeno, tu pa je postalo vse nepredvidljivo. Mlade igralce sem resnično vzela zares, jim prisluhnila. To sodelovanje mi je veliko dalo. Danes so v Italiji bolj od resničnostnih šovov priljubljeni šovi talentov.

Trenutno ste na televiziji LA7 voditeljica oddaj Le invasioni barbariche (Vdori barbarov). Poveste kaj o njih?

Za oddajami je naporno delo, saj v vsaki oddaji gostim okoli šest zelo različnih oseb, od predsednika vlade do raperja, ki mu vsakemu posvetom pol ure pogovora.

V Popolni akustiki večkrat navajate različne jedilnike in jedi... Tukaj pa se potrdi stereotip glede hrane in Italijanov...

Da. To je res. Tudi sama rada dobro jem in sem slabe volje, če mi ne uspe. Velik del dogajanja v romanu je postavljen v Sardinijo, zato sem opisala sardinsko kulinariko, da zveni zgodba bolj avtentično.