Za vse ljubitelje košarke je bilo letošnje Evropsko prvenstvo v košarki z vsako slovensko zmago bolj napeto, pričakovanja so naraščala, ko se je ekipa bližala polfinalu in finalu. V dveh tednih je košarka postala - bolj kot sicer - nacionalni šport. Ne glede na statistično potrjeno dejstvo, da smo bili v kolektivnih športih praviloma dobri samo do določenega momenta, se nam tokrat psihologija ni maščevala. Včerajšnja tekma s Srbijo, ki je igrala agresivno, včasih komaj še na meji fair-playa, se je le enkrat ali dvakrat ustavila v negotovosti; torej v tistem občutljivem, pravzaprav usodnem trenutku, ko bi lahko kolektivni duh ekipe popustil, motivacija pa zdrsnila pod kritično točko. Nogometašem se je to v preteklosti stalno dogajalo: že so imeli več golov prednosti, zdelo se je že, da je zmaga v žepu, ko se je dinamika igre nenadoma obrnila in tisto, kar je že izgledalo kot zmaga, se je v nekaj minutah začelo podirati. Psihološka trdnost se je sesula in nasprotniki so nam nasuli toliko golov, da je zmaga postala poraz, občutki ob tem pa mnogo bolj grenki, kot če bi se že na začetku sprijaznili, da bomo izgubili.

Ena izmed posebnosti "slovenske športne mentalitete", se nam vedno razlagali strokovnjaki za psihologijo športa, je v tem, da smo kot nacija nagnjeni k individualizmu in da imamo zaradi tega večne probleme s kolektivnimi športi. Toda ta teorija se na srečo počasi, a vztrajno podpira. Celo v zimskih športih, zlasti pa nordijskih disciplinah smo napredovali do te mere, da imamo v reprezentanci več izvrstnih skakalcev. Pozimi so v preteklosti vedno blesteli daleč nadpovprečni posamezniki - Bojan Križaj, Rok Petrovič, Mateja Svet, Urška Hrovat, Jure Košir, Tina Maze in zdaj Ilka Štuhec -, medtem ko so bili ostali člani ekipe nekje daleč zadaj. A če je pri alpskem smučanju to na žalost še vedno bolj kot ne dejstvo, so v zadnjih dveh sezonah skakalci dokazali, da kolektivni uspeh ni nemogoč.

Dejan Steinbuch

Kaj je tisto, kar je pripeljalo do takšnega preskoka v kolektivnih športih - ob nogometu je to vsekakor košarka -, bo predmet razprave v prihodnjih dnevih in tednih. Je to morda dejstvo, da vedno več slovenskih športnikov igra v tujih klubih, kjer v ničemer ne zaostajajo za kolegi iz športno neprimerno "močnejših" držav? Ali pa na sceno prihaja nova generacija, ki ne ustreza več starim in klišejskim podobam, po katerih Slovenci pač nismo ne nogometaši ne košarkaši? Če je takšna "resnica" veljala še pred dvajsetimi leti, potem jo danes na srečo demantirajo sijajni uspehi, ki imajo neverjeten motivacijski vpliv na slovensko nacionalno samozavest.

Eurobasket 2017 v Carigradu, kjer je bila na finalni tekmi med Slovenijo in Srbijo v dvorani polovica gledalcev iz Slovenije, je zato dokončno odplaknil stare mite in legende, ki so nas determinirali kot nacijo, ki ne premore dovolj zmagovitega kolektivnega duha, da bi lahko dosegala vrhunske rezultate tudi tam, kjer je individualizem poguben. Če se je na tisoče naših ljudi odpravilo na finalno tekmo v Carigrad na svoje roke - ker Ljubljana na žalost še vedno nima dostojnih letalskih povezav s svetom - in če je bila ta odločitev logična posledica spontanega navdušenja nad izjemno košarkarsko ekipo, potem bi moralo biti to dovolj razumljivo sporočilo politični eliti, ki se bo zdaj fotografirala in nastavljala skupaj s šampioni, naj končno začne opravljati svoje delo. Športniki so, kot že tolikokrat doslej, dokazali, da zmorejo biti najboljši v Evropi in tudi na svetu. Da so lahko prvi med enakimi. Da so se otresli provincialne, luzerske mentalitete in postali to, kar so in zaradi česar nas navdušujejo: zmagovalci.

Ob vsakem politiku - sinoči je na parket športne arene v Carigradu po zmagi v finalu v zeleni majici pridrsal premier Miro Cerar -, ki se bo danes in jutri rokoval ali objemal z evropskimi prvaki v košarki, se bo treba spomniti na to zelo preprosto logiko: če imamo športnike, ki so danes zmagovalci, zakaj potem nimamo politikov, ki ne bi bili tako očitni luzerji? Pa naj gre za teran, arbitražo ali uveljavljanje nacionalnih interesov v Bruslju, saj je vseeno. Če potegnemo paralelo iz športa, potem je ideja o dnevu športa kot nacionalnem prazniku precej bolj logična od vseh mogočih zgodovinskih in celo ideoloških praznikov, ob katerih enkrat eni, naslednjič drugi državljani ne čutijo nobene posebne pripadnosti, kaj šele enotnosti.

Evforičnost, zmagoslavje, občutek povezanosti in eno(tno)sti, ki jih doživljamo ob najbolj vrhunskih športnih dosežkih, so res nekaj posebnega. So alkimija, ki v trenutku poveže razdeljeno in sprto nacijo skupaj. Si kdo upa predstavljati, kaj vse bi bili Slovenci sposobni doseči, če bi takšni trenutki trajali in postali del naše kolektivne zavesti?

Svetilnik Evrope bi pregorel od naše silne energije ...