V kratkem potujete v Južno Ameriko, natančneje v Argentino, na kongres Interski.

Že 16 let sem član sekretariata zveze učiteljev in trenerjev smučanja, kjer sem zadolžen za raziskovalni del preučevanja didaktičnih poti za učenje smučanja. Od tu je nastala tudi vrsta literature, nastale pa so tudi številne knjige, nazadnje Smučanje je igra. Ta je bila prvič objavljena leta 2005 v slovenščini, potem je izšla v Italiji, na Hrvaškem in nazadnje v sodelovanju s sodelavci v angleščini primarno za učitelje smučanja v ZDA. To delo v Smučarski zvezi nadgrajujem že vrsto let in mislim, da je to ena lepa jagoda na torti. Povabilo, ki sem ga letos dobil, je namenjeno enemu glavnih predavanj na Interskiju v Argentini, kjer se bodo letos zvrstili predavatelji iz več kot 40 držav. Interski je največje svetovno združenje na področju smučarskih šol, sicer pa bo letošnji kongres v Ushuaii prvo tako srečanje na južni polobli. Naša delegacija šteje 18 predstavnikov, verjamem, da bomo tako s predavanjem in teoretičnim delom kot tudi s praktičnim nastopom naše demonstratorske vrste upravičili sloves ene od svetovnih sil na področju smučanja, kljub naši majhnosti.

Navedeno delo in številni projekti so nastali v sklopu Inštituta za kineziološke raziskave (IKARUS), ki deluje znotraj UP Znanstveno-raziskovalnega središča v Kopru in katerega predstojnik ste bili vrsto let. Ni edini, slišali smo za odmevno sodelovanje na področju nogometa. Ali lahko razkrijete, za kaj gre?

V sklopu Inštituta za kineziološke raziskave smo v vseh teh letih opravili vrsto mednarodnih in nacionalnih projektov. Velik del teh projektov se nanaša na razvoj tenziomiografije, torej merjenja biomehanskih značilnosti skeletnih mišic. Od same začetne ideje, ki jo je oblikoval danes žal že pokojni prof. Vojko Valenčič, sodelujemo pri njenem razvoju in nadgradnji. Ob Srdjanu Djordjeviču in celotni ekipi TMG b.m.c. je k razvoju pomembno prispeval tudi kolega dr. Boštjan Šimunič, ki je danes predstojnik inštituta IKARUS. Z inovativnim pristopom lahko spremljamo tako simetrijo skladnosti razvoja skeletnih mišic kot tudi vplive in prilagoditve mišic na vadbo in trening. Izredno pomembno pa lahko ti podatki prispevajo k preventivi pred poškodbami ter vračanju poškodovanega športnika v tekmovalni proces, v rehabilitaciji. Tako smo naše raziskave aplicirali v številne športe.

Na mednarodnem kongresu v St. Antonu smo, na primer, predstavili zanimivo raziskavo na reprezentančnih tekmovalcih, kako se kažejo razlike med prilagoditvami skeletnih mišic tekmovalcev hitrih disciplin in tekmovalcev tehničnih disciplin v smučanju. Mogoče je najbolj odmevna podpora športnikom, ki smo jo skupaj s podjetjem TMG b.m.c. iz Ljubljane realizirali s celotno prvo italijansko ligo, številnimi klubi najvišjih rangov v Evropi, pa tudi z evropskim prvakom in najbolj odmevnim klubom v zadnjih letih - Barcelono. S tem klubom izredno dobro sodelujemo, dogovorili smo se že za nadaljnje sodelovanje. Barcelona letos v svojemu poročilu o spremljanju poškodb, ki ga pripravljajo skupaj z Aspetar Kliniko iz Katarja, eno najbolj odmevnih klinik na tem področju, izpostavlja tenziomiografijo kot najboljšo metodo za spremljanje poškodb in vračanje športnika na igrišče, torej takega, ki je popolnoma pripravljen in pri katerem ne pride do povratne poškodbe ... Največji problem pri poškodbah je namreč ravno povratnost.

Izpostavil bi, da trenutno teče prijava za projekt spremljanja razlogov pojavnosti poškodb vseh slovenskih moštev prve slovenske nogometne lige skupaj z  zdravstveno službo Olimpijskega komiteja in Medicinsko fakulteto v Mariboru, ki je bila že odobrena v prvem krogu in v Fundaciji za šport. Obetamo si nadaljevanje sodelovanja in sistematično analiziranje vseh slovenskih nogometašev, kasneje pa tudi drugih športnikov. 

Ali bi lahko rekli, da gre za najbolj odmeven projekt ZRS-ja in Univerze na Primorskem?

Vsekakor je eden pomembnejših. Te in podobne reference so nas pripeljali do tega, da smo bili izredno uspešni na različnih mednarodnih projektih. Poseben prispevek v našem razvoju pa pomenijo tudi študije vpliva simulirane breztežnosti ali »bed rest študije» na organizem človeka. To so študije trajnega ležanja, ko zdravega človeka poležemo v posteljo in ga spremljamo dlje časa, torej, kaj se z njim dogaja brez prisotnosti gravitacije, kajti ta ima  največji efekt na skeletne mišice. Upad antigravitacijskih mišic namreč posledično povzroči probleme celotnemu organizmu in vpliva na srčno-žilni, dihalni sistem itd. To smo spremljali več let na mladih.

Zadnja taka študija, ki je bila na izvedena na mlajši in starejši populaciji, pa je prva tovrstna v svetovnem merilu. Izvedena je bila v okviru evropskega projekta Pangea physical activity and nutrition for great aging. Celoten program Bed rest študij od 2006 do danes je odmeval v objavah številnih mednarodnih priznanih revij in v sklopu katerega smo pridobili tudi številna pomembna sredstva. Ta so tako za naš inštitut kot za univerzo pomenile velik prispevek pri pridobivanju raziskovalne opreme ter razvoju partnerske mreže, ki se širi globoko v vse evropske države in širše. Omogočil je tudi poglobljeno raziskovalno delo in zaposlovanje mladih raziskovalcev. Moram izpostaviti, da je v zadnjem letu in pol v okviru našega inštituta doktoriralo kar šest novih doktorjev znanosti, še dva sta v planu v letošnjem letu.

Koliko denarja ste uspeli pridobiti s tem projektom?

Projekt PANGeA je bil vreden 1,3 milijone evrov.  Bed rest študije so v letih 2005, 2006, 2007 prinesle slab milijon evrov. Pod okriljem ZRS-ja delujejo številni Inštituti,  v okviru katerih je v teh letih potekalo prek 200 nacionalnih in več kot 130 EU projektov. Samo v  zadnjih petih letih smo  skozi projekte pridobili okoli 40 milijonov evrov, od tega je bil delež središča cca. 10 miljonov evrov.

Slovenija se sicer precej mačehovsko obnaša do svojih raziskovalcev.  Denarja ni na pretek, pravila igre pa so tudi čudno postavljena.

Nacionalnih sredstev je absolutno premalo, da bi lahko rekli, da v tej državi podpiramo raziskovanje. Nič ne kaže, da se bo trend v kratkem spremenil, zato se je treba ozreti v mednarodni prostor, moramo pa biti dovolj dobri, da te projekte dobimo. Velikokrat sem obiskal različne ministre, da bi vendarle sistemsko nekaj spremenili. Problem je, da je treba pri evropskih projektih vedno zalagati sredstva. Dogovorjena pravila so, da bi lahko v okoli 120 dneh prejeli plačila s strani Ministrstva za finance. Naša praksa pa je, da tudi do 240 ali celo preko 360 dni ne dobimo plačil. To seveda pomeni, da si neprestano v finančnemu krču, ker moraš sredstva vedno zalagati. Na ta problem sem opozarjal že pred več kot letom dni in predlagal iskanje rešitve v dogovoru z bankami, kot je recimo najem revolving kreditov. Teh se poslužujejo vse druge raziskovalne inštitucije. Tu smo malo zamudili. In žal je danes ta likvidnostni problem pravzaprav problem tudi na ravni Univerze. Minister, ki bo uspel rešiti to zagato, bo naredil ogromno za razvoj znanosti v Sloveniji. V tem trenutku v takem sistemu lahko delujejo le večji raziskovalni centri, ki imajo dovolj denarja, da - v smislu premostitve - založijo ta denar.

Na eni strani impozantne številke s projekti, ki ste jih pridobili, na drugi strani pa očitki o slabem poslovanju ZRS-ja, ki ga vodite. Kje je resnica?

Misel, da bi na tak način stisnili ob zid ZRS kot jedro, iz katerega je Univerza nastala, mi je tuja, zato poskušam najti druge razloge. Zakaj toliko blatenja in onemogočanja ZRS-ja, da je finančno neuspešen? Ne vem. Sem v stikih z nekaterimi direktorji  slovenskih inštitutov, samostojnih in v okviru univerz, ki imajo vzpostavljen jasen sistem sodelovanja z bankami v smislu pridobivanja prej omenjenih revolving kreditov. Sicer pa ZRS posluje super, odlično, zadnja polletna bilanca izkazuje 60.000 evrov plusa. V tem trenutku imamo iz naslova izvajanja različnih projektov odprtih okoli 1,600.000 evrov odprtih terjatev. To so sredstva, ki smo jih že založili za projekte. Na drugi strani pa je v grobem rečeno okoli milijon evrov predvidenih obveznosti, ki bodo še nastajali iz tega naslova.

Bili ste ustanovitelj Univerze na Primorskem, do zdaj ste zasedali različne funkcije. Je odločitev za kandidaturo za rektorja logičen korak naprej?

Marca lani sem se zjutraj pred sejo senata univerze odločil, da bom prosil za besedo. Govoril sem kar dolgo, prek 45 minut, in izpostavil vse neustrezne korake, ki smo jih na univerzi naredili v zadnjih dveh letih. Takrat sem se odločil, da opozorim na pomankljivosti in da kot senator ne želim biti sokriv napačnih odločitev, predvsem pa, da želim povedati, da bi lahko delovali drugače, bolje in predvsem skupaj, s skupnimi močmi. Namesto razumevanja sem bil deležen veliko drugega in takrat sem se odločil, da je kandidatura edina pot, če želimo nekaj spremeniti.

Pričakujem, da se ljudje zavedajo, da bi lahko delovali boljše, da so možnosti za kakovostnejšo delovanje univerze in predvsem boljši ugled univerze v javnosti. Potrebni so koraki, ki bodo zagotovili boljše sodelovanje z lokalno skupnostjo in predvsem boljše sodelovanje v mednarodni mreži. Zato sem se odločil kandidirati. Verjamem, da se ljudje tega zavedajo in da bomo stopili na drugo pot.

Torej odločitev o kandidaturi izvira predvsem iz vaše percepcije teh problemov?

Definitivno. Bil sem prepričan, da smo stopili na pravo pot, ko smo ustanovili Univerzo na Primorskem, ko smo začeli z delom in razvojem različnih disciplin in študijskih programov, ker smo skupaj, enotni želeli zagotoviti kakovostne pogoje za življenje in delo študentov, ker smo zastavili strategijo, v kateri bi se ljudje v dobrih medsebojnih odnosih čutili pripadni tej univerzi in na ta način iz Kopra prenašali svoje izkušnje v mednarodne mreže in vračali znanje nazaj. Ugotovil sem, da je v tem času ta ideja zamrla. Prepričan sem, da zmorem zagotoviti posamezniku in celotni skupnosti, da se bomo lahko vrnili na ta pota. Naj navedem konkreten primer. Ker imamo zadržana sredstva ali pa problem z likvidnostjo, partnerju v projektu, na primer iz Francije, ne zmoremo plačati oziroma prenakazati 20.000 evrov.

Ta Francoz bo drugo leto rekel, ne samo, da z ZRS ali z Univerzo ne bo več delal. Ne, rekel bo celo, da s Slovenijo ne bo več delal. Razumete? Ne morem pristati na to, da smo tako majhni v tem. Ugled je najbolj pomemben. Težko ga pridobiš, zelo hitro izgubiš. To je tudi moja univerza, ne samo, da sem jo postavljal od prvega dne, bil član prvega začasnega senata. In v takih primerih sem tudi osebno prizadet.  Bil sem član organov ljubljanske univerze, ko smo se dogovarjali in začeli z iniciativo, da ustanovimo Univerzo na Primorskem. Takrat smo imeli idejo, pa ne, da bi v Ljubljani kot učitelji bili nezadovoljni, ampak menili smo, da lahko naredimo nekaj več v enem manjšem bolj odprtem, predvsem pa da lahko naredimo več v tem specifičnem okolju.

Morate razumeti, da je ta prostor bil unikum že v bivši Jugoslaviji. Odprt prostor medkulturne, jezikovne, narodnostne in kulturne izmenjave idej in ljudi. V tem kontekstu smo rekli, dajmo ta prostor izkoristiti, v sobivanju in sožitju s tem okoljem. Tudi z italijansko stranjo, tržaško univerzo, puljsko, reško itd. Potem pa se je zgodilo. Kot dekan Pedagoške fakultete v prvem mandatu nastanka univerze, kasneje kot prorektor, in potem direktor Znanstveno-raziskovalnega središča sem vedno pogrešal, da bi se univerza bolje čutila v tem okolju in da bi to okolje dejansko čutilo pripadnost skozi univerzitetni prostor. Postaviti znak oziroma tablo Koper, univerzitetno mesto je premalo. Skozi številne razgovore, ki sem jih imel z obalnimi župani, so sami izrazili, da to pogrešajo. Od njih sem dobil samo potrditev, da moramo v tej smeri narediti več.

Univerzo zadnjih par let pretresajo notranji boji, ki pa predvsem v zadnjem času krasijo tudi naslovnice medijev. Kako boste umestili Univerzo v okolje, če pa so odnosi na sami Univerzi tako skrhani?

Jasno je, da če ne bomo čutili pripadnosti tej zgodbi mi, ki to univerzo gradimo skozi naše delo, potem ne moremo pričakovati, da nas bo okolje sprejelo. Ljudje ne morejo verjeti, da se v akademski skupnosti ne vzpostavijo drugačni odnosi. Od doktorjev znanosti, raziskovalcev, profesorjev pričakujejo več. Nujno moramo urediti odnose v lastni hiši. Tu je srž problema. Težko čutiš pripadnost in se indentificiraš z zgodbo, pri kateri nimaš dobrega občutka, nisi zadovoljen, si v nekem krču in  prestrašen, skrbi te za delovno mesto, kje bo, kaj bo, kdo bo odločal o tem, ali boš delal ali ne delal ... In če nimaš teh osnovnih postulatov, težko zaznaš pripadnost. Potem je jasno, da težko govorimo o uspešni univerzi, če imajo tisti, ki so zaposleni na njej, težave s pripadnostjo. Vedno opozarjam, da smo del univerzitetne družine. Ta družina je velika. Število študentov in učiteljev je krepko čez 6.000. Krat štiri. Zakaj krat štiri? Ker njihovi starši, strici, tete živijo s to univerzo. Torej čez 30.000 ljudi in to ni več tako majhno število v smislu ustvarjanja javnega mnenja. In javno mnenje, ki ga želimo, je, da ta občutek pripadnosti, identiteto "to je naša univerza" dvignemo na višjo raven.

Zelo dobro sem preštudiral dva modela umestitve univerze v okolje. To sta primera Verone in Padove. Še vedno nam je ta kultura bližje kot katera druga in nenazadnje gre za eno najstarejših univerzitetnih tradicij v svetu. Tam naslavljajo celotno populacijo in ponujajo drugačne možnosti, izobraževanja, rekreacije, zdravstvenih svetovanj itd. To so procesi. Pomembno pa je, da se tega zavedamo in z njimi začnemo.  Po drugi strani pa sem trdno prepričan, da je potrebna visoka mera notranje avtonomije, če hočemo v znanosti in šolskem sistemu dobro delati. Sama avtonomija pomeni visoko mero odgovornosti. In zato mora imeti ravno tisti, ki ima po današnjih zakonih oziroma pravilih absolutno moč, to je rektor, ki ima vsa pooblastila pri teh odločanjih, izredno visoko raven zavedanja odgovornosti ter izredno socialno in emocionalno inteligenco. Skrbeti mora za enakomerni razvoj in zagotavljati razvoj vseh disciplin in vseh študijskih programov. 

Konkretne težave zahtevajo tudi konkretne rešitve. V vašem programu, ki je dostopen na spletni strani univerze, ste nanizali nekaj predlogov.

Analiza zatečenega stanja podaja tudi moje videnje in temeljne usmeritve za nadaljnjo pot Univerze na Primorskem. Materialni in pravni položaj je vselej pomemben, vendar pa je ta brez družbene odgovornosti, visokih etičnih in moralnih načel ter zavezanosti poslanstvu prenosa znanja do študentov in drugih uporabnikov, predvsem pa do mladih prihajajočih generacij, kot telo brez duše. Pot do kakovosti in odličnosti je vselej zaznamovana z zadostnimi finančnimi sredstvi, ustreznimi prostorskimi pogoji, s kakovostnimi kadri ter z zanimivimi, uporabnimi študijskimi programi in raziskovalno odličnostjo. Dvoedinost znanstveno-raziskovalnega in izobraževalnega dela pa je osnova za sodobne, trajnostno naravnane in ciljno usmerjene študije. Vsem študentom in študijskim programom je potrebno zagotoviti enake možnosti za kakovostno delo, sredstva za delovanje, študijske in bivalne prostore ter dovolj kakovostnih učiteljev.

Ustvarjalno in trajnostno naravnano partnerstvo med notranjimi in zunanjimi deležniki mora biti osnovni mehanizem delovanja vseh procesov znotraj univerze ter v njenem delovanju v neposrednem lokalnem in širšem okolju. Temeljiti mora na zaupanju, vzajemni pomoči in odgovornosti. Prednost mora dajati samemu delovanju in ne zgolj lastnemu rezultatu vključenih. Pri tem mora biti zagotovljena aktivna vključenost vseh akterjev partnerstva s ciljem izboljšanja študijskih in raziskovalnih procesov, življenja in dela na univerzi ter prenosa končnega potenciala znanja na družbo in okolje v zadovoljstvo in dobrobiti vseh. Verjamem, da imamo na naši univerzi veliko kakovostnih študentov, učiteljev, raziskovalcev in strokovnih sodelavcev, pri katerih je čut za družbeno odgovornost še vedno temeljno vodilo pri delu. Verjamem tudi, da imamo tako v lokalnem kot v širšem okolju številne podpornike, s katerimi bomo skupaj našli še veliko novih možnosti nadaljnjega razvoja.

Za zaključek tega pogovora pa še to vprašanje. Kakšna bo univerza ob zaključku prihodnjega mandata?

Upam si trditi, da bomo dosegli to, da bo vsak z veseljem hodil v službo, se čutil podprtega v svojih idejah, bo imel možnost prispevati, se čutil varnega, bo ustrezno nagrajen za svoje delo, predvsem pa se bo z zadovoljstvom podpisal pod ime Univerze na Primorskem, ki bo tako v lokalni skupnosti kot mednarodnem prostoru prosperirala in upravičila svoj nastanek, ustanovitev in obstoj.