Edi Udovič, 34-letni primorski bas kitarist in pevec, je po srcu metalec. Precej izkušenj ima z igranjem v tovrstnih glasbenih skupinah. Trenutno igra bas v dveh ansamblih. Metal je glasbena zvrst, ki je znana po divjih skladbah, hitrih kitarskih »solotih«, zanimivih ritmih in glasnih ter skorajda kričečih vokalih. Ljudem, ki poslušajo metal, pritiče, da so divji in »odštekani« ljudje. Je takšen tudi Edi Udovič?
Vemo, da imate nadimek Ejaq. Zakaj in kako ste ga dobili?
Po pravici povedano, ne bi vedel. Nadimek so mi nadeli, ko smo igrali nogomet v Hrvatinih. Od takrat naprej se me drži. Zakaj in kako, pa se pravzaprav ne spomnim. Preprosto je prišel sam od sebe.
Se še spominjate, kdaj in kako ste se začeli ukvarjati z glasbo, kdo vas je navdušil zanjo?
To je bilo leta 1994. Navdušila me je glasba sama po sebi – poslušal sem jo, bila mi je všeč, potem smo začeli s kolegi igrati, se preizkušali in tako se je začelo …
Ukvarjate se z metal glasbo. Ste se kdaj ukvarjali še s katero drugo zvrstjo?
V bistvu ne. Od vsega začetka igram metal in mislim, da ga bom še naprej, čeprav sem zdaj član nove skupine iz Ljubljane. Igramo tudi hard rock oziroma nekaj bolj v tem stilu.
Ste obiskovali glasbeno šolo?
Ne, nisem. Sem samouk.
Ste imeli oziroma še imate vzornika?
Moj vzornik je glasbenik Phil Anselmo od Pantere. To je moj najljubši bend.
Na katera glasbila znate igrati in ali se mogoče ukvarjate tudi s pisanjem glasbe?
Predvsem znam igrati bas kitaro, na njej sem se kar izuril. Kaj znam zaigrati tudi na akustično oziroma klasično kitaro. Nekaj malega tudi na bobne. No, marsikateri instrument bi se dalo najti, a bi bilo treba prej poskusiti. Sicer pa me ni posebno pritegnil noben drug instrument. Bas mi je všeč zaradi svoje veličine, zaradi strun, ki so debelejše, in zaradi tona, ki ga da. Pri ostalih instrumentih nisem dobil tega zadoščenja. Glasbe pa skorajda ne pišem. Ustvarijo se »rifi«, komadi in potem se to človek na pamet nauči.
Kakšni občutki so bili, ko ste dobili svojo prvo bas kitaro?
Najprej sem moral dva meseca trpeti lakoto, ker sem moral zbrati denar zanjo. Prav zares: kar sem dobil za malico, sem dal na stran. Ko sem si jo nato kupil in jo prinesel domov, je bil občutek zelo lep. Kljub temu, da nisem imel pojma, kako se jo igra. Že to, da sem jo lahko prijel v roke, je bilo enkratno, pustimo ob strani, da sem si jo pol leta hodil ogledovat v trgovino. Bilo je super, res super!
Katero znamko bas kitare imate zdaj?
Zdaj trenutno imam Ibanez in še kopijo od Fenderja.
Katere si želite?
Rad bi imel Spector bass, ampak stane preveč. To je zdaj trenutno najboljše za mojo zvrst.
Imate morda danes doma tudi zbirko bas kitar?
Bas kitar ne, imam pa precej originalnih CD-jev. Podpiram namreč originalno glasbo in bende, saj potem od tega tudi dejansko živijo. Trudim se, da kupim tudi CD-je slovenskih glasbenih skupin, če so dobre. Tako sem začel jaz in tako bodo šli naprej tudi oni. Kar zadeva bas kitare, imam zaenkrat tri in mislim, da je dovolj. Nimam namreč denarja, da bi si kupil kaj več od tega.
Kaj menite o slovenskih bendih, na primer o Noctiferii?
Slovenski bendi niso nič manj vredni kot drugi, samo ustvarjajo v Sloveniji in Slovenija je majhna država. V bistvu nas noben »ne šmirgla« po Noctiferii. Oni so naredili svoje, postali »top bend«, bili na turneji z marsikaterim glasbenikom, tako da: vsaka jim čast. Treba je vztrajati. Je pa v tem vztrajanju dosti odrekanja. Prav tako je treba vložiti denar. Nista tu samo čas in volja.
Kdo pa se vam zdi dober od Primorcev?
Glejte, trenutno imamo na Obali zelo malo bendov. Večinoma so vsi rock, kar se tiče moje zvrsti, zaenkrat ni nobenega. Če so bili, so razpadli. Obetavni so po moje Stino – dobra rock skupina z Obale. Mislim, da bodo kmalu izdali plato. Imamo pa še kopico mladih – Stillout, Teenagers, pa Nevermind. To so trije dobri rock bendi na Obali. Zna biti, da bodo uspeli, če bodo naredili pravo potezo.
Edi, kako se počutite, ko igrate kitaro?
Zelo dobro, prav sproščeno, pomirjajoče. Sproščam odvečno energijo iz telesa. Vse, kar se nakopiči čez dan ali pa čez leto, izrazim s pomočjo igranja kitare.
Vam kdaj tudi kakšna struna poči?
Na koncertu mi še ni, na vajah pa večkrat. In to najdebelejša!
Kaj pa med sproščanjem energije?
Zaenkrat še ni. Toliko nasilen pa nisem. (Smeh)
Vemo, torej, da ste igrali bas kitaro in peli v glasbeni skupini Almost Rage. V katerih glasbenih skupinah ste še igrali?
Pred tem sem igral pri Unripe Vengeance, Insanity, pa The Fifth Season. En projekt je bil s skupino, s katero smo igrali coverje od Slayerja. Imenovali smo se Slaver. To je bolj ali manj vse. No, nič znanega, lahko rečem.
Ste tudi vi pomagali pri pisanju glasbe za Almost Rage?
Nekaj malega. Le nekatere komade. Pretežno sta jo ustvarjala kitarist ali pa bobnar. Nekaj sem prispeval tudi sam.
Katere pa?
Definitivno sem prisostvoval pri enem komadu. To je Alone, če ga poznate.
Slišali smo, da zasedba ne deluje več. Kako to?
Ah, ne gre za nič takega. Razšli smo se v prijateljskem duhu, saj enostavno ni šlo več naprej. Oni so šli svojo pot, ustvarili svojo skupino, jaz pa svojo in tako sem postal del dveh bendov. Vse je dejansko v najlepšem redu.
V katerih dveh zasedbah torej igrate?
Zdaj trenutno igram v Cowboys from Hell, ki je z Obale. Igramo bolj ali manj vse metal »coverje«. Druga skupina, iz Ljubljane, pa se imenuje MIT. Gre pa za bolj hard rock.
Kaj pa prostor za vaje, kje vadite?
To je dejansko največji problem, tako na Obali kot, mislim da, drugod. Mi vadimo v bunkerju. To so edini prostori, se pravi zaklonišča, v različnih krajih na Obali, ki se dobijo, ki so prosti, pa tudi za sorazmerno sprejemljivo ceno.
Kaj to pomeni?
To pomeni, da ne plačaš sto evrov, kot nekateri namenjajo prostoru za vaje, kar se mi zdi pretirano. Včasih smo se zbirali tudi pri kitaristu doma. Uredili smo si garažo, jo izolirali in tam vadili. Težava je v tem, da ko si pri nekomu doma, lahko igraš najdlje do desetih zvečer. V bunkerju pa si pod zemljo in imaš lahko vaje, kadar hočeš.
Vaše ime smo opazili na reklamnem plakatu za koncert v koprskem Figa Rock baru, Tribute to Pantera, in sicer na začetku februarja. Kaj ste tam igrali?
Tam sem samo pel. V S člani benda smo sestavili skupino, naredili štiri komade in jaz sem pel.
S čim poleg glasbe se še ukvarjate?
Po navadi sem igral nogomet, zaenkrat je na stranskem tiru, saj sem se poškodoval. Sicer pa se večinoma ukvarjam s športom. Všeč mi je kolesarjenje, tek, pa tudi nogomet, kot že omenjeno.
Za kateri klub navijate pri nogometu?
Za AC Milan, že celo življenje, in bom tudi v prihodnosti, pa čeprav so slabi. (Smeh)
Imate med nogometaši svojega idola?
Zdaj ne več. Nekoč pa sta bila to Biaggi, pa Paolo Maldini.
Berete morda tudi knjige, gledate filme?
Da, filme gledam, knjig pa berem zelo malo. Zdaj berem tisto, ki sem jo dobil za rojstni dan.
S čim pa se preživljate?
Delam v trgovini kot prodajalec.
Zaslužite tudi z glasbo?
Za zdaj še ne, pa tudi dvomim, da kdaj bom. Treba je namreč doseči kar visok nivo, da se da služiti z glasbo in živeti samo od tega.
Pa se to pri nas da? Kakšno je vaše mnenje?
Menim, da se načeloma da. Je pa res, da to počne predvsem »stara garda«, mlajši bendi pa … Mislim, da je treba imeti veliko podlage, predvsem pa biti ob pravem času na pravem mestu, poznati prave ljudi. Potem šele se da kaj narediti. Zase pa dvomim, da bom pri svojih letih še kaj naredil. Zdi se mi, da je moj vlak že odpeljal.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Kakšni so vaši cilji, vaše sanje?
Zaenkrat si želim ustvarjati dalje z obema bendoma in imeti redno službo. Mislim, da je to vse, za dušo. Morda bomo tudi kaj zaslužili s tem. Z MITI nameravamo predvidoma aprila izdati CD, akustično verzijo. Upam, da se bo še kaj »izcimilo« iz tega. Sanje … zdaj trenutno sem bolj realen. Kot otrok pa sem sanjaril, da bom rock zvezda, ampak potem z leti vidiš, da je realnost povsem drugačna. Tam nekje do osemnajstega leta je treba vaditi in narediti nekaj iz sebe. Če je možnost, narediti tudi svojo glasbo. Če je dobra, bo uspela. In potem dalje. Zdaj, pri svojih štiriintridesetih, nisem prepričan, ali lahko še kaj dosti naredim. (Smeh)