FOTO: Trst je tudi slovenski!

Trst je danes kozmopolitsko mesto na prehodu z zahoda na vzhod. Ni le nakupovalno in pristaniško središče, je mesto z bogato zgodovino, pomembnimi naravnimi in kulturnimi znamenitostmi in že stoletja povezano s Slovenci. Tja smo se odpravili novembra v preteklem letu. Na ekskurziji nas je vodil gospod Franc Malečkar.

Mestne ulice so ozke, natlačene s parkiranimi avtomobili, kaotičnim prometom, delovnimi odri in ozkimi pločniki, po katerih hitijo množice obiskovalcev Trsta. V času Venetov so kraj imenovali Tergišče, Rimljani so ga poimenovali Tergeste, danes se imenuje Trieste, slovensko Trst.

Na obdobje Benečanov spominjajo pisani beneški levi, ki vabijo k vpisu abonmajev v novi sezoni Gledališča Verdi.

 

 

 

 

 

 

 

Najstarejša zgradba v Trstu je rimski amfiteater (na fotografiji spodaj). To je velik, okrogel ali ovalen prostor na prostem, s stopničasto dvignjenimi sedeži, ki so ga zgradili stari Rimljani. Služil je kot gledališče. Nahaja se na griču v Svetega Justa v centru mesta. V njem je lahko sedelo do 6000 gledalcev. Včasih je morje segalo prav do njega.

Že v davnini so na tem ozemlju živeli predniki Slovencev. V petnajstem stoletju je bila ena tretjina Tržačanov slovenskega rodu. Okrog leta 1910 je Trst veljal za največje slovensko mesto, saj je v njem in okolici živelo okrog 60 000 Slovencev, v Ljubljani pa le 52 000.

Med znanimi Tržačani so tudi oče slovenskega knjižnega jezika Primož Trubar, arhitekt Maks Fabiani, pionir letalstva Edvard Rusjan, pisatelja  Boris Pahor in Alojz Rebula, pesnika Miroslav Košuta in Igo Gruden, novinar Jurij Gustinčič in slikar Avgust Černigoj.

 V letih 1901 do 1904 so po načrtih Maksa Fabianija v ulici Petronio št. 4 zgradili slovenski Narodni dom, v katerem so delovale številne slovenske organizacije, med njimi društvi Sokol in Edinost, pa tudi gledališče, hranilnica, kavarna in celo hotel. Tega so fašisti v letu 1920 požgali in uničili. Desetletja po drugi svetovni vojni so potekala pogajanja med italijansko in jugoslovansko vlado o vrnitvi Narodnega doma Slovencem. Kulturni dom je bil po prvotnih načrtih dograjen šele v decembru 1964.

Družabno zbirališče in prizorišče mnogih prireditev v Trstu je Veliki trg ali Piazza Unita'd Italia. Trg z vseh strani obdajajo mogočne palače in velja za največji mestni trg v Evropi.

Med leti 1751 in 1754 je Giovanni Battista Mazzoleni na trgu postavil vodnjak Štirih kontinentov, ki naj bi alegorično predstavljal Trst kot svobodno pristanišče. Petega kontinenta, Avstralije, takrat še niso poznali.

Trg Piazza della Borsa (pravijo mu tudi “secondo salotto buono cittadino” – druga boljša dnevna soba) je bil v vsem 19. stoletju središče tržaške ekonomije. Palača, v kateri domuje Camera del commercio, industria, artigianato e agricoltura (Zbornica za trgovino, industrijo, obrt in kmetijstvo),  imenovana tudi Nova borza, ima na tleh v avli narisan poldnevnik  (45° 38′ 0″ N, 13° 48′ 0″ E), na katerega skozi luknjico v steni vsak dan točno ob 12.00 posije sončni žarek.

V času vladanja avstrijske cesarice Marije Terezije, ki je želela Trst spremeniti po vzoru Amsterdama, je nastal terezijanski Trst z bonifikacijo tamkajšnjih solin.

Canal Grande je plovni kanal v samem središču mesta, v neposredni bližini železniške postaje in Velikega trga.

Na Rusem mostu (Ponte Rosso), ki povezuje oba bregova Canala Grande, je bronast kip irskega pisatelja Jamesa Joycea, v spomin na njegov obisk mesta.

Gospod Franc Malečkar: "V času Avstro-Ogrske so na tej točki pod Rusim mostom določili točko 0 metrov nadmorske višine."

V predmestju Trsta, pri Sveti Soboti, je državni spomenik Rižarna, od leta 1975 posvečen spominu na žrtve iz druge svetovne vojne.

Luščilnico riža so leta 1943 nacisti spremenili v prehodno, delovno in koncentracijsko taborišče. V Rižarni so do smrti mučili in pobijali politične zapornike, Jude, Slovence in partizane. Tam je umrlo kar 5000 ljudi. Ker je bilo v taborišču vse več trupel, so leta 1944 zgradili krematorijsko peč, v kateri so jih sežigali. To so počeli ponoči, da bi prikrili svoje početje. Meščani niso slutili, kaj se je za visokimi zidovi Rižarne dogajalo.

 

 

Barve mesta, morja, rastja zbledijo in obiskovalca Rižarne spreleti občutek tesnobe in minljivosti.

Deli novico: