Kuzma, trinajsti škrat je naslednik 12 škratov, o katerih je Makarovičeva pisala vsak mesec minulega leta v reviji Ciciban. Trinajsti škrat je ostal brez svojega meseca, saj so mu jih ukradli ostali škratje, zato je bil nepopisno jezen. "Na mojem računalniku še ni nastal bolj hudoben tekst," je povedala avtorica na predstavitvi knjig.

Slikanica prikazuje trinajstega škrata skozi vse mesece, kako uničuje vse, na kar so škrati v posameznem mesecu ponosni. Slikanica sporoča otrokom, kaj je prav in kaj ne, je dejala urednica otroškega leposlovja Irena Matko Lukan, Makarovičeva pa je dodala, da je želela izzvati tudi starše.

Prejšnje škrate je upodobil Tomaž Lavrič, trinajstega pa se je v slikanici lotil Zvonko Čoh. "Risal sem po licenci, zato ima Kuzma dolg nos, sam nimam nič pri tem," se je pošalil ilustrator, ki ni imel težav z upodabljanem hudobnega škrata, saj, kot je dejal, rad riše hudobijo in grdavše.

Mesečinska struna je slikanica, ki je namenjena starejšim bralcem

Prinaša balado, ki jo je Makarovičeva že pred leti objavila v madžarščini, saj jo je želela posvetiti madžarskim Romom, ki so gostovali po Sloveniji. Balada pripoveduje o mladem fantu s čudežno violino, katere čudežnost preneha, ko pred vojvodo poljubi tla. "Takrat mesečina vzame struno nazaj in violina utihne za zmeraj," je dejala Makarovičeva in pojasnila, da je to sporočilo za vse umetnike, da se vprašajo o svojem odnosu do slave, denarja in avtoritet.

Ilustracije za slikanico je prispevala ilustratorka srbskih korenin Bojana Dimitrovski, ki je dejala, da ji je bila zgodba blizu, saj se lahko vsak najde v njej. Obenem pa je bila žalostna, ker si je želela vse najboljše za glavnega junaka, ki na koncu neslavno propade.

Deček in hiša je prva avtorska slikanica Maje Kastelic. Za ilustracije iz te slikanice je že leta 2012 prejela priznanje Hinka Smrekarja, letos pa še plaketo. Obenem so ilustratorko ravnokar povabili na prestižni mednarodni knjižni sejem v Bologni, je povedala Matko Lukanova.

Po avtoričinih besedah je zgodba nastala v iskanju iztočnice za prijavo na bienale ilustracij. Za izdelavo celotne slikanice brez besed je potrebovala dve leti. Urednica je poudarila, da so slikanice brez besed, ki svojo zgodbo pripovedujejo zgolj prek podob, redke tako v slovenskem kot v mednarodnem prostoru.

Likovnega urednika Pavla Učakarja so navdušila fina, drobna sporočila, s katerimi je napolnjena slikanica. Kot je menil, je ilustratorki z gostoto detajlov uspelo doseči literaturo.