Po odgovore smo se podali k domačinom v vasi v zaledju Kopra, za strokovno mnenje pa smo povprašali znanega zgodovinarja, dr. Salvatorja Žitka. 

Viktorja in Silvano Abram   

Silvano Abram (na zgornji fotografiji) iz Svetega Simona pri Pregari nam je zaupal svoje razmišljanje: "Jaz sem Slovenec in se tudi čutim Slovenca, ampak od tega nisem nikoli nič imel. Po moje je še vsaka država, pod katero smo bili do sedaj, Istranom samo jemala in bolj malo dala. In prav tako je tudi s Slovenijo. V Istri je zelo malo "pravih" Slovencev, saj je v večini Istranov veliko drugih, predvsem italijanskih genov."

Gina Markežič (na spodnji fotografiji) iz Pregare pa je pristavila svoje: "Mi Istriani smo bili vedno pod drugimi državami: Italijo, Hrvaško, Slovenijo … in ne glede na to, pod kom smo bili, so nas imeli za peto kolo in nas niso nikoli spoštovali. Večina se ni potrudila niti toliko, da bi razumela naš jezik. Mi smo morali razumeti vse, pa naj so prišli iz Nemčije, Italije, Hrvaške ali Slovenije."

V društvu Šavrini in anka Šavrinke so nam povedali: "Prvo kot prvo, se mi vsi čutimo Slovence. Včasih so nas imeli ostali Slovenci sicer res za nekaj manj, a temu ni več tako, saj je Istra vedno bolj znana in privlačna. V preteklosti je bila na slabem glasu predvsem zaradi revščine.  Ljudje niso mogli v boljše kraje, saj jih v bližini niti ni bilo, zato so ostajali doma in krvavo garali za vsakdanji kruh. Šavrinke so hodile peš v Trst in nazaj po cele dneve, da so le prinesle nekaj malega nazaj in preživele družino. Če so imele takrat s sabo kakega osla, je bilo to tako, kot da bi v današnjih časih imel športni avto priznane znamke. Pod katero koli državo smo bili, jim naš jezik ni ugajal oziroma ga niso razumeli. V tem času ima zmeraj več ljudi vikende po Istri. Teh "vikendašev" pa domačini nikoli nismo marali, saj so tukaj le za užitek, medtem ko smo domačini te kraje ustvarjali, jih prečiščevali in z mnogimi akcijami še zdaj čistimo razne gozdne poti in nasploh naravo. V takih akcijah pa "vikendaši" v večini ne sodelujejo, saj tu ne živijo stalno in jih to ne briga. A navsezadnje se mi, kot smo rekli že na začetku, čutimo Slovence, saj smo tukaj ostali kljub težkim časom – v slabem in dobrem."

"Državi, kateri koli državi, ni bilo nikoli mar za nas. Jemali so nam zemljo, ki smo jo tako skrbno obdelovali in negovali. Živ primer sem jaz, moji ženi so leta 1965 podarili zemljo tukaj v Istri. A po nekaj letih so zemljo nacionalizirali, nam jo hoteli odvzeti in podariti tujcu. Pritoževal sem se brez prestanka in po 17 letih pošiljanja pritožb mi je le uspelo dobiti posest v našo last," nam je svojo izkušnjo zaupal gospod iz Kampela, ki pa ni želel biti imenovan.

Avtorji prispevka pred oljko – simbolom Istre

Z mešanimi občutki smo za strokovno pomoč prosili še zgodovinarja, dr. Salvatorja Žitka: "Avtohtono prebivalstvo oz. najstarejše prebivalstvo se je na istrski polotok naselilo že v predrimskem obdobju. To so bili Histri kot del Ilirskih plemen, ki so se mešali z Veneti, s Kelti in z romanskim prebivalstvom po rimski zasedbi Istre. V zaledje romanskih mest se je v 7. in 8. stoletju naseljevalo slovansko prebivalstvo. S tem je Istra začela dobivati svojo značilno etnično podobo, ki jo je ohranila skozi vsa obdobja do današnjih dni.

Romansko prebivalstvo je živelo pretežno v obalnih mestih, slovansko pa v zaledju. Z območja Balkana so se v času Beneške republike, zlasti od 14. do 17. stoletja, v Istro zaradi turških osvajanj, bolezni in težkih življenjskih pogojev širili kolonizacijski valovi. V mesta se je naseljevalo zlasti prebivalstvo iz severne Italije, ki se je ukvarjalo z obrtjo, s trgovino in z bankirstvom, veliko pa je bilo tudi plemiških družin, ki so imele svoje fevdalne posesti v zaledju mest ali pa so zasedale pomembna mesta v mestni upravi oziroma v vojski. Etnična podoba Istre je bila torej zelo pestra. 

Jasnejšo sliko o prebivalstvu dobimo šele s prvimi štetji prebivalstva v času Beneške republike ob koncu 18. stoletja in v času francoske nadvlade v letih od 1806 do 1813, vendar takrat nacionalna pripadnost še ni bila pomembna. Prvo štetje, kjer so se prebivalci lahko opredeljevali po maternem jeziku, je bilo Czoernigovo štetje leta 1846. Slovanskega prebivalstva je bilo takrat znatno več kot italijanskega (72,99 % slovanskega oziroma 26,31 % italijanskega prebivalstva). Poznejša štetja, in sicer od leta 1880 do 1910, so bila opredeljena po občevalnem jeziku, to je jeziku, ki ga je posameznik uporabljal pri občevanju v svojem delovnem okolju in podobno. S tem se je navidezno povečalo število italijanskega prebivalstva, saj so mnogi Slovenci in Hrvati na delovnem mestu morali govoriti italijansko, ker so bili njihovi delodajalci v glavnem Italijani.

V tem obdobju se je določen del prebivalstva začel opredeljevati kot "Istrani", vendar to ni bila etnično homogena skupnost, saj je vedno vsebovala najmanj dve temeljni etnični skupini: romansko-italijansko in slovensko-hrvaško ali samo slovensko. Kasneje, v 19. stoletju, je veliko plemiških družin izumrlo, število italijansko govorečega prebivalstva se je postopoma zniževalo, iz podeželja pa se je v mesta začelo naseljevati slovansko prebivalstvo, vendar se je kmalu asimiliralo, torej prevzelo jezik, običaje in navade romanskega prebivalstva. Vse to je ohranjalo etnično zelo pestro podobo Istre.

Podeželje je bilo gosto poseljeno, saj je tekom 19. stoletja prebivalstvo dokaj hitro naraščalo predvsem zaradi boljše zdravstvene oskrbe, manj hudih bolezni, izboljšanja prehrane itd. Ugodno je na gospodarski razvoj istrskega podeželja vplivala tudi bližina Trsta, ki je kot veliko mesto in pristanišče omogočal prodajo agrarnih proizvodov, pa tudi lesa, krme, platna in drugih produktov.

Zadnje štetje po kriteriju občevalnega jezika iz leta 1910 je pokazalo, da je bilo v Istri 286.463 prebivalcev, od tega 223.318 slovanskega in 147.417 italijanskega. Do sprememb je prišlo po 1. svetovni vojni zlasti zaradi fašistične politike, ko je veliko slovenskega in hrvaškega prebivalstva odšlo v emigracijo, do še večjih demografskih sprememb pa po 2. svetovni vojni, ko naj bi iz istrskih mest in vasi odšla večina italijanskega ter deloma tudi slovenskega in hrvaškega prebivalstva. Istra je namreč po letu 1945 oziroma po londonskem memorandumu leta 1954, prišla v sestav SFRJ oziroma Slovenije in Hrvaške. Italijani so postali manjšina, na območje Istre pa se je množično začelo priseljevati prebivalstvo iz območja Jugoslavije. Precej se je izpraznilo podeželje, saj so se ljudje zaradi ekonomske krize, odrezanosti od Trsta in z razvojem industrije začeli preseljevati v mesta.

Danes je z vzpostavitvijo državne meje Istra razdeljena na slovenski in hrvaški del. Zaradi radikalnih političnih sprememb v zadnjih 100 letih je tako etnična podoba Istre dandanes manj pestra in heterogena kot v preteklosti.«

Članice in člani znanega istrskega društva Šavrini in anka Šavrinke

Ko smo gospoda Žitka poprosili še za razlago morebitnega vzroka, zaradi katerega se Istrani ne bi počutili Slovence, smo izvedeli: "Nacionalna zavest se je pri Slovencih, Hrvatih in Italijanih začela kazati že v 19. stoletju. Pri slovenskem in hrvaškem prebivalstvu zlasti z razvojem šolstva, delovanjem čitalnic, prirejanjem taborov, kasneje pa političnih društev. Že v drugi polovici 19. stoletja se je razlika med jezikovno in narodnostno zavestjo prebivalstva manjšala, tako da se je večina prebivalstva opredeljevala kot istrski Slovenci na eni in istrski Hrvati na drugi strani, na tem ozemlju pa je obstajalo tudi veliko različnih lokalnih skupin oziroma mešanega življa (Šavrini, Brkinci, Bržani, Bezjaki …), s svojimi dialekti, govori, običaji itd.

Prav tako je veliko vaških skupnosti nastalo iz pretežno enega samega rodu oziroma družinske skupnosti (Kocjančiči, Župančiči, Pobegi …) in zato tvorilo zaprta okolja. Ta nepregledna etnična situacija je verjetno pustila posledice, nejasno identiteto, identifikacijo z nacionalno pripadnostjo itd. Pojem Istran pa se ne more istovetiti, kot sem dejal, z neko avtohtono skupino, ki bi imela svoj jezik, saj sta jo vedno sestavljali najmanj dve skupini: romansko-italijanska in slovenska."

No, zdaj pa o Istranih in njihovi zgodovini vemo veliko več. Prišli smo do zaključka, da se večina Istranov na našem območju počuti kot del slovenskega naroda, čeprav se še vedno najdejo posamezniki, ki mislijo drugače. V Istri so se spremembe dogajale skoraj vsaki generaciji ali celo pogosteje. Meje in države so se na tem območju prehitro spreminjale, da bi jih prebivalci sprejeli in vzeli za svoje. Žalostno je, da so Istrane države, ki so v preteklosti vladale na tem območju, velikokrat potiskale na stranski tir ter jih do neke mere zaničevale. To je lahko eden od glavnih vzrokov, da je veliko domačinov kot domovino ali rodno deželo dojemalo zgolj Istro in ne celotne Slovenije …

… v končni fazi ni toliko pomembno, če se šteješ za pripadnika nekega naroda ali obratno. Pomembno je, da smo globoko v sebi osveščeni o tem, kdo smo, vendar nas naša narodna pripadnost ne definira. Definiramo in oblikujemo se sami, z našimi vsakodnevnimi besedami in dejanji.

Torej: Istrani, ki živijo na območju Slovenije, so Slovenci, so pa najprej in predvsem Istrani … po srcu …

Ostale vsebine iz rubrike Regionalček: http://www.regionalobala.si/regionalcek