KOLUMNA: Pahorjanstvo kot ultimativno izničenje funkcije predsednika republike

Slovenija

Največji dosežek Boruta Pahorja na funkciji predsednika države je ta, da je uspel skoraj vso javnost prepričati, da je najvišji politični položaj v Republiki Sloveniji enakovreden povprečno spremljanemu Instagram profilu nadobudne starlete. 

No, zasluge – bodimo korektni – niso le njegove. Izvirni greh na poti razvrednotenja predsedniške funkcije leži tudi v njeni ustavno pravni zasnovi. Ko so večinoma Demosovi kadri v začetku devetdesetih tlakovali pot novi državi, so h kopiji nemškega predsedniškega sistema dodali splošne volitve.

V Nemčiji je predsednik voljen s strani državnega parlamenta. Namen take rešitve leži verjetno v dejstvu, da je predsednikova vloga toliko bolj sistemsko vpeta v delovanje političnih strank v funkciji posrednika med različnimi parlamentarnimi frakcijami. Slovenski sistem je dodelan toliko, da predsednika izbiramo na splošnih volitvah. In to je zelo pomembna razlika. A k njej se še vrnemo.

Pahorjanstvo kot ultimativno izničenje funkcije predsednika republike

Nekateri trdijo, da razlog take vpetosti v sistem leži v dejstvu, da so pisci ustave želeli maksimalno omejiti pristojnosti Milana Kučana, ki je bil nedvomno najmočnejši kandidat, kar je tudi dokazal z dvema mandatoma na predsedniškem mestu. Janez Drnovšek, ki ga je nasledil, je funkcijo opravljal vrhunsko. Državniško. Spomnimo se le na njegovo posredovanje v Ambrusu. Birokratski, vzvišeni pristop njegovega naslednika Danila Türka je tlakoval pot za vzpon Pahorja, ki je bil po verjetno najslabšem mandatu predsednika vlade v kratki zgodovini naše države za nagrado izvoljen na najvišji politični položaj v državi. Kot bivši maneken, vajen nastopanja, je predsedniško funkcijo – tako kot pred tem mandatarstvo – "približal" ljudem s serijo bizarnih pahorizmov, antoloških Instagram utrinkov in celo z nastopom v zabavni oddaji največje komercialne televizije.

Njegov največji dosežek je torej banalizacija najvišje voljene funkcije v državi. Če lahko razumemo javnost, ki ob takem predsedniku prvo funkcijo v državi jemlje kot veliki resničnostni šov, je toliko težje razumeti novinarje, ki trmasto omejujejo predsedniške kandidate le z vprašanji, ki so striktno povezana z  ustavnimi pristojnostmi. Zdi se, kot da vsi v tej državi jemljemo predsedniško funkcijo kot nebodigatreba stranski humoristični lik v hollywoodskih scenarijih.

Težava je, da s takim odnosom pravzaprav kažemo odnos do države kot take – ker, kdo za božjo voljo pa simbolno predstavlja državo, če ne predsednik? In to je predsednik, ki je voljen na splošnih, tajnih volitvah, kar mu prinaša največjo politično legitimiteto v državi.

Ne nasedajte (več) na floskulo, da predsednik nima nobenih vzvodov moči

Glavna težava za kandidate na letošnjih volitvah je ta, da se je v javnosti “pahorjanstvo” toliko utrdilo, da je glavna mantra, da je predsednik brezzobi tiger. Pojav kandidatov, ki za razliko od Pahorja celo imajo nek program, ki ni vezan le na nastavljanje fotoaparatom in občasno delo na črno, ponuja možnost, da spregledamo in da (predvsem mediji) z aktivnim razumevanjem predsedniške funkcije tej zopet vrnemo avreolo, ki si jo zasluži.

Potrebujemo predsednika ali predsednico, ki bo aktivno in zrelo zastopal/a najvišji javni interes. Ki bo znal/a izkoristiti ogromno neformalno moč, ki jo predsedništvo nudi. Nekoga, ki bo učinkovit in predvsem deloven. Nekoga, ki bo čas porabil za bolj pomembne stvari, kot je Instagram.

Nekoga, ki na koncu koncev ni mamin sinko. Vrnimo Sloveniji predsednika ali predsednico, ki si jo zasluži. Skupaj.

Deli novico: