Strokovna žirija, ki ji je predsedovala Elza Budau, je podelila še dve nagradi. Za najboljše besedilo je bil nagrajen Marko Gregorič za besedilo Zgoraj brez, ki jo je izvajala Katarina Mala. Nagrado za najboljšo interpretacijo je prejela Lea Sirk za pesem Čudovit je svet.

V tekmovalnem programu je bilo slišati 14 avtorskih skladb, večina je tematizirala uslišano in neuslišano ljubezen. Festival je dokazal, da žanr popevke, ki je dolgo časa veljal za "zaprašenega", pritegne tudi zelo mlade izvajalce, poleg Katarine Male in Sirkove denimo še Nino Pušlar in Anjo Baš.

Na popevki so nastopili še Anika Horvat, Rudi Bučar, Gašper Rifelj, Sergej Škofljanec, Darja Švajger, Slavko Ivančić skupaj z Manco Izmajlovo, Omar Naber in Iva Stanič.

Prvi festival Slovenske popevke je potekal leta 1962 na Bledu. Popevka ima v slovenski glasbeni zgodovini prav posebno mesto, pogosto se znajde v sintagmi "zlata leta", ob čemer se v isti sapi omenjajo zimzelene pesmi Orion, Poletna noč in Zemlja pleše.

Irena Vrčkovnik je obudila Verjamem v pravljice, Andraž Hribar pa Ljubljančanke. Ana Dežman se je predstavila s pesmijo Vzameš me v roke. Na odru Opere je nastopil tudi Arsen Dedić z njegovo večno prepoznavno pesmijo Pegasto dekle. Navdušil je tudi Nino Robič z Zemljo pleše, pri kateri so se mu pridružili, ob velikem odobravanju občinstva, vsi kolegi.

Med letoma 1983 in 1998 je festival Slovenka popevka poniknil, vedno znova je med drugim nad njim namreč viselo vprašanje preživelosti, nekoliko prisiljenega vztrajanja, a potem se je festival vrnil. Ob 50-letnici je tudi s številnimi priznanimi in nagrajevanimi nastopajočimi glasbeniki dokazal, da je znova pridobil na veljavi. Svoje je pridal tudi Veliki revijski orkester RTV Slovenija pod vodstvom Lojzeta Krajnčana.

Festivalski večer sta povezovala Mojca Mavec in Mario Galunič, ki sta sledila scenariju, polnem citiranih rim iz aktualnih popevk, duhovitosti, blagih zbadanj, nostalgije in zanosa za naprej.