Snowden za nekatere ostaja junak, za druge izdajalec. Njegova razkritja so sprožila razpravo o tem, kaj ameriška vlada počne v imenu vojne proti terorizmu, vendar kakšnih večjih posledic ni bilo.

Večina tajnih programov, ki jih je razkril Snowden, v ZDA teče naprej, nekaj zakonodajnih ukrepov je bilo sprejetih le glede najbolj odmevnega množičnega zbiranja in nadziranja podatkov o telefonskih pogovorih Američanov.

Začelo se je 5. junija lani, ko je britanski časnik Guardian objavil dokument tajnega sodišča Fisa, ki je telekomunikacijskemu podjetju Verizon naložil predajo informacij o telefonskih pogovorih ameriški zvezni policiji FBI in NSA. Naslednji dan sta Guardian in Washington Post skupaj objavila informacijo o obstoju programa Prizma, ki NSA omogoča neposreden dostop do strežnikov velikih tehnoloških podjetij, kot sta Google in Apple, in s tem tudi do vseh informacij o uporabnikih.

To je bil šele začetek in val informacij o "orwellovskih" ZDA vse odtlej ni usahnil. Na dan so prišle podrobnosti o drugih programih, ki nadzirajo vse po dolgem in počez.

Snowden je razkril, da ZDA aktivno vdirajo v kitajske računalnike, in s tem relativiziral ameriške obtožbe na račun Kitajske. Na dan je prišlo tudi, da je NSA prisluškovala telefonskim pogovorom tujih voditeljev, med drugim nemški kanclerki Angeli Merkel.

Snowden je bil do 20. maja lani uslužbenec podjetja Booz Allen Hamilton, ki je imelo pogodbo za opravljanje vohunskih dejavnosti za NSA. Takrat je pobegnil z delovnega mesta na Havajih in se skril v Hongkongu. 1. junija je prišel k njemu novinar Glenn Greenwald in zadeva se je začela.

Greenwald je tisti, ki informacije spravlja v medije in se besedno spopada z voditelji ameriških televizij, ki so glede programov nadzora izjemno provladno usmerjene. Greenwald je na varnem pred ameriško vlado v Braziliji, tja naj bi si želel tudi Snowden. Kot je v nedeljo dejal za brazilsko Globo TV, bi zelo rad živel v Braziliji in je tudi že formalno vložil prošnjo za azil. Brazilsko zunanje ministrstvo je čez dva dni njegove navedbe zanikalo.

Snowden je še vedno v Rusiji, kamor je prispel konec junija iz Hongkonga. Vse do 1. avgusta lani je živel v tranzitnem območju moskovskega letališča Šeremetjevo, dokler mu predsednik Vladimir Putin ni podelil azila.

Odziv ameriških oblasti na Snowdnove objave je bil povsem pričakovan. Predstavniki ameriške administracije so ga označili za izdajalca, lepe besede zanj niso našli niti člani kongresa, ki jih prav tako skrbi ponorela moč vohunskih agencij. Obama je kmalu po prvih objavah zatrjeval, da so vohunski programi povsem v skladu z ustavo in pod nadzorom kongresa ter sodišča Fisa.

Snowdnove izjave so prispevale k padcu ugleda ZDA, saj se je izkazalo, da Kitajska in druge države, ki ne veljajo za povsem demokratične, glede vohunjenja niso nič slabše od opevanih demokracij na čelu z ZDA.

Senca je padla tudi na evropske države. Snowdnove objave so namreč pokazale, da London skupaj z Washingtonom vdira v podvodne komunikacijske kable.

Evropske vlade se osramotile julija lani, ko letalu bolivijskega predsednika Eva Moralesa niso izdale dovoljenja za prelet, ko se je vračal iz Moskve. Nekdo jim je namignil, da ima Morales na letalu Snowdna, in izbruhnil je diplomatski spor med evropskimi državami ter državami Latinske Amerike.

Na dan je prišlo še, da so uslužbenci NSA mogočno tehnologijo izkoriščali tudi za povsem zasebne namene, čeprav so v administraciji trdili, da so programi namenjeni izključno lovu na teroriste in so pod strogim nadzorom. Washington Post je 15. avgusta lani objavil, da so uslužbenci NSA med drugim vohunili za svojimi zakonskimi partnerji.

Ameriški zvezni sodnik Richard Leon je decembra lani odločil, da je program množičnega zbiranja telefonskih informacij neustaven in potrdil, da ni bilo nikjer nobenega dokaza, da bi ta program kdajkoli preprečil teroristični napad. Nekaj dni kasneje je komisija, ki jo je ustanovil predsednik Obama, priporočila nekaj kozmetičnih sprememb, ki jih je Obama v začetku letošnjega leta sprejel.

Še prej je prišel na dan nov dokaz, da je pravo zelo relativna zadeva, saj je zvezni sodnik William Pauley v New Yorku ugotovil, da so vsi programi NSA povsem zakoniti, v skladu z ustavo in neprecenljivega pomena za varnost Američanov. Relativizacijo prava z dvema diametralno nasprotnima sodnima odločitvama bo morda kmalu odpravilo vrhovno sodišče ZDA.

Do takrat je na potezi ameriški kongres. Predstavniški dom je 22. maja potrdil predlog zelo razvodenelega zakona glede podatkov o telefonskih pogovorih. Kritiki NSA upajo, da bo senat opravil boljše delo, vendar ostaja dejstvo, da je razkritih programov na desetine, kongres pa se ubada le z množičnim zbiranjem telefonskih podatkov.

Bistvo predloga v predstavniškem domu je, da NSA več ne sme hraniti podatkov o telefonskih pogovorih, ampak morajo ostati pri telefonskih podjetjih za dobo 18 mesecev, kar tako že velja. NSA pa lahko dobi dostop do informacij le z nalogom sodišča Fisa.

Snowden se mora zaradi razkritij skrivati na tujem. Ameriški politiki ga sicer pozivajo, naj se vrne domov in se sooči s posledicami svojih dejanj, a mu to za zdaj ne pade na pamet, saj je zapor edino, na kar lahko računa.