In kakšno je na tem področju stanje pri nas na Obali? Je res vse tako “na psu”, kot bi nekateri radi prikazali? Morda je pravi odgovor, “je in ni”.

Čakajoč Godota v abecedi

Sprva smo lahko poslušali, da naj bi kriza imela obliko črke V. Se pravi, da naj bi dosegli dno, nato pa naj bi se ponovno pričela rast. Potem je bilo slišati, da bo kriza v obliki črke U, kar pomeni, da bo dno trajalo nekaj časa. Potem smo lahko zasledili tudi, da bo kriza imela obliko črke W, se pravi, da bo dno dvojno. Sedaj nekateri pravijo, da ima kriza dejansko obliko črke L, kar pomeni, da si nihče ne upa napovedati kdaj bo konec tega “dna”?.

Omenjena kriza je zapisala veliko žalostnih zgodb. Kot je denimo zgodba Magde (ime je izmišljeno), ki jo bomo predstavili tekom tedna. Odraz krize doživlja neposredno na svoji koži, s svojima otrokoma. Zadeva je šla celo tako daleč, da si dostojnega življenja ne more privoščiti zaposlena oseba s polnim delavnikom in več kot desetletno delovno dobo. Pri čemer imajo veliko “zaslugo”državne inštitucije, ki so kljub stiskam na vsakem koraku, še vedno neomajane in birokratsko toge in zavrte.

A temu se nekateri upirajo. Mlajši podjetniki in podjetniki starejše generacije, ki se “ne dajo” in opozarjajo, da je kriza zgolj ovira, ki jo moramo preskočiti. Vlagati moramo vase. Saj je prav vlaganje vase, v znanje, v delo in napredek, največji kapital.

Ob spremljanju v medijih sicer manj izpostavljenih pozitivnih gospodarskih zgodb, človek namreč ugotovi, da mora kljub vsem napovedim prevladati optimizem. Pri čemer ne govorim o neki utopični obliki optimizma, ampak o preslikavah tistih pozitivnih zgodb, ki še vedno so – obstajajo in živijo. In jih še zdaleč ni tako malo. To morajo ljudje začutiti. Obstaja namreč tudi takšna realnost, podkrepljena z vsebino. In če ji bomo posvetili več pozornosti, nas morda prav to lahko “reši” in nas popelje v pravo smer.