Najprej čestitke za odličen rezultat na evropskem prvenstvu in izreden povratek na kotalkarske plošče. Kakšni so občutki po dveh osvojenih evropskih naslovih?

Ne vem, sanjsko se mi zdi, da sem se vrnila spet nazaj na kotalkarsko sceno, sama takšnega rezultata nisem pričakovala. Zame je bila zmaga že to, da sem se uvrstila na evropsko prvenstvo. Poklopilo se mi je vse, kar se mi je v celem tednu moglo. Že nastop v obveznih likih mi je dal motivacijo tudi za kratki in dolgi program. Mislim, da mi je ta izkušnja, ki sem jo lani prestala, pomagala veliko. Med tekmovanjem sem si namreč dejala: Če si premagala vsa zdravljenja, potem lahko tudi tremo na plošči.

Ste si, ko ste izvedeli za bolezen in med zdravljenjem, sploh mislili, da se boste lahko še kdaj vrnili na kotalkarsko ploščo?

Še preden sem odšla na operacijo, sem si rekla, da se bom vrnila. Ko pa sem videla, kako poteka zdravljenje, sem to misel opustila in sem si sama pri sebi dejala, da se ne bom mogla več vrniti na ploščo tako pripravljena, kot sem bila pripravljena pred zdravljenjem, sigurno pa ne bom mogla doseči takšnih rezultatov. Volja, želja, da se dokažem sama sebi, da lahko delam čisto vse, kar sem delala pred boleznijo, me je pripeljala do tega, da sem se spet odločila obuti  kotalke in uresničiti sanje, ki sem si jih imela še pred boleznijo.

Foto: Vizita.si

Kolajne ste sicer osvajali že pred boleznijo. Kateri odličja v vaši karieri imajo trenutno najvišji lesk?

Največji uspeh je to, da sem premagala hudo bolezen. Vsi rezultati, vse medalje, ki sem jih osvojila, imajo vsaka svojo zgodbo. Mislim pa, da ti dve zlati kolajni, ki sem jih osvojila pred nekaj dnevi, pomenita veliko več kot zlato. Za njima je res ena zgodba, ki me bo zaznamovala za celo življenje, in mislim, da imata ti dve kolajni prednost pred ostalimi.

Kako je bilo sicer na samem tekmovanju, kje je bilo najtežje?

Največ sem morala iztisniti iz sebe najprej v kratkem pozneje pa še v dolgem programu. Pri obveznih likih sem vedno delala veliko napak, zato sem šla zdaj na ploščo neobremenjeno in jih odvozila z malo napakami (osvojila je četrto mesto op. a.), tako da sem bila zelo vesela. Pri kratkem programu sem mogla iz sebe iztisniti največ, tam so pomembni čisto vsi elementi in vsaka napaka te lahko stane zelo veliko. Najtežje mi je torej bilo v kratkem programu, ko sem naredila prve tri elemente, sem si rekla: Lucija, imaš še dva elementa, ki ju moraš narediti, ostani zbrana!

Časa za vrnitev na kotalkarske plošče sicer ni bilo veliko. Kakšne so bile priprave?

Z resnimi treningi sem začela šele junija. Takrat sem se odločila, da se vrnem nazaj trenirat. Želja je bila uvrstitev na svetovno prvenstvo. Veliko časa za priprave ni bilo. Takoj sem morala začeti vaditi programe, da sem pridobila vzdržljivost, da sem lahko zdržala program dolg štiri minute. Po državnem prvenstvu sem se posvetila še kondiciji in nato še kotalkarskim treningom. Prilagajala sem se svojemu stanju. Treningi niso bili dolgi, raje sem naredila kratke treninge, a malo bolj intenzivne, in to je pripomoglo k rezultatu.

So vas sotekmovalke na prvenstvu, glede na vašo zgodbo, sploh jemale za resno konkurenco?

Mislim, da so me. Vsi smo pričakovali vse. Lahko bi se zgodilo tako, kot se je, da so bili programi brez napak, lahko pa bi se zgodilo, da ne bi naredila nič. Konkurenca je vedela, da če sem se pojavila na prvenstvu, da nekaj moram znati, ker drugače se ne bi vrnila.

Kanček sreče je vedno potreben. A pravijo, da sreča spremlja hrabre, kar vi vsekakor ste. Kakšni so cilji za naprej? Vrnitev je bila fenomenalna …

Čez štiri tedne me čaka svetovno prvenstvo. Nato pa se bom ponovno posvetila sebi. Čaka me še končanje rekonstrukcije, torej še ena operacija, ki si jo želim čim prej opraviti. Kako bo s kariero, bom razmislila po svetovnem prvenstvu. Videla bom, koliko volje, želje in predvsem moči še imam. Sama sebi sem si dokazala ogromno. Za naprej bomo videli sproti.

Doma ste ob vrnitvi doživeli veličasten sprejem. Kaj vam pomeni podpora domačega kluba?

Bila sem zelo vesela. Za nami je bilo zelo težko in razburljivo leto z vzponi in padci. Presrečna  sem, da smo ne glede na vse našli skupno pot in se držimo eden drugega. To, da so me v takšnem številu sprejeli v Renčah, je bilo zame nepopisno lepo in upam, da se bomo še velikokrat dobili ob takšnih priložnostih.