"Nisem zadovoljna, dokler ne ujamem tistega posebnega izraza, kretnje ..."

Dekančanka Ana Gregorič je talent in ljubezen do fotografije odkrila bolj po naključju kot ne. Od takrat naprej je njeno življenje razgibano, polno zanimivih dni, v katerih ne manjka niti neprespanih noči, kreativnosti, raznolikih lokacij, posebnih in vpadljivih make upov, modelov, prisotna pa je tudi na marsikateri poroki. Njene fotografije že vzbudile pozornost v tujini, sama pa še naprej deluje v smeri uresničevanja svoje največje želje: odpreti svoj fotografski studio.

Ana Gregorič

Ukvarjaš se s poročno in z modno fotografijo ter z grafičnim oblikovanjem. Kaj ti vzbuja največje občutke zadovoljstva?

Fotografija, saj se lahko dosti bolj izražam preko nje. Poleg tega sem rada v stiku z ljudmi, grafika pa po večini poteka za računalnikom in prek elektronske pošte. V modni fotografiji imam bolj proste roke kot pri poročni. Všeč mi je, da lahko v modni fotografiji prepustiš več domišljiji, da se lahko manekenka prelevi, v kar koli želim, da je lahko fotografija "grda", da je lahko poza čudna, ...

Verjamem, da ti dandanes marsikdo zavida, nedolgo nazaj si imela pred seboj finaliste, ki se potegujejo za naziv Mistra Slovenije. Kako pa si začela svojo fotografsko pot in kako se je nadaljevala?

Fotografijo sem vzljubila v tretjem letniku Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, ko smo končno dobili kot nalogo portret. Takrat sem pred objektiv privlekla svoje prijateljice in ugotovila sem, da mi to zelo leži. Tudi profesor je bil presenečen in mi vlil dodatno zaupanje. Med študijem nisem imela veliko časa za fotografiranje, tudi lastnega fotoaparata nisem imela, zato sem bila včasih po cele mesece brez fotografiranja. Šele ko sem se lotila diplomske naloge z naslovom Portretna fotografija v modi sem se lotila zadeve bolj resno, zbrala ekipo in nastal je izdelek, ki mi je prinesel tudi nagrado za izjemne umetniške dosežke. Vsak dan sem tako ali drugače posvetila fotografiji. Bodisi preko retuše, branja knjig, brskanja po internetu, objavljanja fotografij po raznih spletnih galerijah ...  Prek spleta so me opazili različni naročniki in tako so začela pritekati prva resna naročila (nasmešek).

Kako pravzaprav potekajo foto sessioni? Mi na koncu vidimo eno fotografijo v reviji, recimo, v ozadju pa je, predvidevam, veliko priprav. Pa tudi fotografij verjetno nastane več kot samo ducat ...

Za eno fotografijo stoji velika ekipa, priprave, ure fotografiranja in retuše. Na snemanju so po navadi prisotni manekenka, fotograf, asistent, vizažistka, stilistka in frizer. Včasih še kakšen dodatni asistent ali naročnik. Jaz imam rajši manjšo ekipo, saj hitro nastane kaos, če nas je preveč. Če je team utečen in si zaupa, poteka vse hitreje in sproščeno. Po navadi se raje naredi kakšna fotografija in stajling več kot pa manj.

Kaj/koga/kje najraje fotografiraš?

Najraje fotografiram ljudi v studiu, saj imam tam večji nadzor nad lučmi in se lahko tudi bolj izživljam. Sicer ima svoj čar tudi snemanje na lokaciji, ker ti sama lokacija nudi navdih in zgodbo.

Kako pa ti, če sploh, pri tvojem delu pomaga Facebook?

Ogromno (smeh)! Prek njega krožijo fotografije in tudi veliko povpraševanj dobim zaradi njega. Nudi bolj oseben pristop, naročnik te tako spozna tudi kot človeka, ne samo kot fotografa in verjamem, da to tudi vpliva na to, za koga se potem odloči.

S fotografijo se ukvarjaš poklicno. Si freelancer. Že od začetkov? Torej se od fotografiranja v Sloveniji da živeti?

Podjetje sem odprla takoj po tem, ko mi je potekel status študenta, sicer pred diplomo, saj sem potem hitro izgubila zagon za dokončanje študija. Začetki niso bili lahki, vendar me je reševalo to, da sem delala različne stvari, tako se je na koncu meseca nekaj le nabralo. Tudi sedaj jadram med grafiko in fotografijo, saj mi oboje veliko pomeni, vendar je fotografija primarni posel. Seveda se da živeti, ne pa obogateti (smeh).

V čem se razlikuješ od ostalih fotografov?

Mislim, da mi je akademska izobrazba veliko pomagala, saj sem se tam naučila gledati svetlobo, obliko ... Znanje iz ilustracije, slikarstva in kiparstva pa mi pomaga, da vedno najdem pravo luč za vsak obraz. Vedno se trudim izvleči najboljše iz portretiranca, nisem zadovoljna, dokler ne ujamem v objektiv tistega posebnega izraza, kretnje, pogleda ...

Kakšen pa je položaj fotografov v teh gospodarsko zaostrenih časih? Se kaj pozna razlika pri najemanju za storitve danes in reciva pred štirimi leti?

Digitalna doba je prinesla veliko amaterskih fotografov, ki so čez noč postali "pro" s poceni opremo, slabim "Photoshopom" in brez plačevanja prispevkov. Naročniki se v tem obdobju velikokrat raje odločijo za ceno in ne kvaliteto in danes preko spleta tudi lažje najdejo tako ponudbo. Fotografi, ki so recimo prej delali izključno za revije, so sedaj primorani iskati druge naročnike, saj revije plačujejo vedno manj ali celo propadajo. Storitvam cene padajo, kvalitetna oprema, servis in davki pa ostajajo isti oziroma se višajo.

 Kaj meniš, kakšen je razlog za porast poročnih fotografov v  zadnjem času?

Razlog je v tem, da je oprema vedno bolj dostopna, in da drugi naročniki ne plačujejo oziroma celo izginjajo. Za freelancerja pa predstavlja velik luksuz, to, da ve, da bo čez eno leto zaslužil toliko denarja.

Na kateri svoj fotografski dosežek si najbolj ponosna in zakaj?

Zelo sem ponosna na fotografiranje operacij na odprtem srcu v UKC Ljubljana. Takrat sem res šla preko sebe, kljub temu da ne prenesem krvi, oprtih ran pa še manj ... Največji dosežek pa je bila lanska zmaga na Sony World Photography Award, kjer sem prejela nagrado v odprti kategoriji Ljudje za fotografijo In between. To je najbolj prestižno tekmovanje, na katerega prispe več kot 110.000 fotografij iz celega sveta.

Ali imaš kakšno posebno željo ali cilj, povezana s fotografijo, ki bi si ju želela doseči?

V bistvu si želim le, da ne bi nikoli izgubila strasti do tega, kar delam, in seveda zaslužila dovolj, da bi lahko odprla svoj fotografski studio.

Deli novico: