Vsem tem, ki se morda spomnijo srečanja z mano, bi se rad zahvalil za ugotovitve oziroma izkušnje, ki so jih delili z mano. Z vsem spoštovanjem do njih vseh, pa bi rad izpostavil nekoga, ki bi ga osebno uvrstil med največjega strokovnjaka med strokovnjaki. Govorim o gospodu Robertu Zupančiču, do katerega sem prišel nekoč čisto naključno, ko sem v spletnem iskalniku vtipkal niz besed – regresija v prejšnje življenje. Priznam … pritegnila me je njegova lepo oblikovana spletna stran – www.regresija.net. Morda me je vse to pritegnilo še bolj kot dejstvo, da je Robert na strani oglaševal, da izvaja regresijo v prejšnja življenja ter v življenja med življenji po metodi znamenitega strokovnjaka področja dr. Michaela Newtona, avtorja svetovnih uspešnic Potovanje duš ter Usoda duš.

Pozorno sem pregledal vse informacije na strani in začutil skeptični del mene, ki ni verjel, da lahko ena in ista oseba obvlada toliko različnih področij – bioterapija, radionika, radiestezija ter omenjena regresija. Vedel sem, da bom v stik z njim najlažje prišel s prijavo na eno njegovih storitev. Naročil sem Analizo načrtovane osebnosti, pri kateri je g. Zupančič na podlagi moje fotografije ugotovil, kaj je namen moje inkarnacije. Vse skupaj se mi je zdelo zabavno in mislil sem si, kako bo zabavno brati nekaj, kar bo o meni napisal nekdo, ki me sploh ne pozna. Diagnostiko sem prejel v dogovorjenem roku in bil šokiran nad informacijami, ki sem jih prebral v njej. Robert me je pritegnil še bolj. Sledile so ure spletnega raziskovanja Robertove zgodovine, a informacij je bilo malo. Zahteval sem potrdilo, da se je Robert resnično izšolal za terapevta po metodi dr. Newtona. Poslal mi ga je nemudoma. Šolanje za izvajanje hipnotičnih regresij v prejšnja življenja (PLSR) in v življenje med življenji (BLSR) je opravil v ZDA neposredno pri dr. Lindi Backman, soustanoviteljici The Society For Spiritual Regression, ki mu je tudi predsedovala, sicer pa dolgoletni tesni sodelavki dr. Michaela Newtona, ki nadaljuje s šolanjem in usposabljanjem po omenjeni metodi v svojem učnem središču Ravenheart Centru v Koloradu v ZDA. Tako sem se odločil. Izpolnil sem prijavo za regresijo. Bo, kar bo! sem si mislil. Kmalu za tem se je začelo moje potovanje. Ker je bilo tako zelo intenzivno, sem pomislil na intervju z Robertom.

Z Robertom sva se dogovorila za termin – tokrat ne za seanso, ampak za intervju. Prišel sem ob uri in na vratih pred njegovim lepo opremljenim studiom srečal Roberta, ki se je ravnokar poslavljal od klientke. Opravljala sta regresijo. Na njenem obrazu sem videl, da je uspela. Nato sem bil lepo povabljen v studio, kjer mi je Robert ponudil pijačo. Po izmenjavi besed, kot so: ''Kako si?'' – ''Dobro! Pa ti?'', sva začela.

Robert vaše zanimanje za nenavadno se je najbrž pojavilo že davno tega. A lahko na kratko opišete, kako in kdaj ste prvič začutili potrebo po iskanju odgovorov na področju nenavadnega?

Prvič sem to potrebo začutil že v osnovni šoli, ko sem se priključil ministrantom v frančiškanski cerkvi v Ljubljani. To sem storil, kljub temu da nisem bil niti krščen. Ko sva z mamo ob sobotah obiskovala tržnico v Ljubljani pri Tromostovju, me je neznansko privlačila bližnja cerkev. To je bilo, ko sem bil star nekje 12 let. Ne morem trditi, da sem bil ravno pobožen. Sploh ne! Mene je zanimala "mističnost" vsega tega. Že vonj tistih prostorov me je privlačil. Poleg tega sem začel s požiranjem knjig o duhovnosti oz. nadnaravnem. Pri dvanajstih letih sem podrobno naštudiral knjigo Raymod Moodyja – Življenje po življenju. Gre za delo, ki je name naredilo zelo velik vtis. Privlačile so me teme, kot so magija, okultizem in podobno. Lahko rečem, da sem se s takimi tematikami napajal. Kasneje so me iz cerkvenih krogov dobesedno vrgli, ker so ugotovili, da nisem bil krščen. Svojo pot sem nadaljeval s prebiranjem knjig o osebnosti rasti.

Nekje pri svojih šestnajstih letih pa sem naletel na Hare Krišno, v katero sem globoko padel. Sanjal sem o tem, da bi vse zapustil in odšel v hram v Nemčijo. Starši so imeli z menoj težave. Niso se sprijaznili z mojimi idejami. Splet okoliščin me je kasneje potegnil ponovno v krščanstvo, vendar tokrat skozi oči Jehovih prič. Njihov pripadnik sem se čutil nekje sedem ali osem let in kot tak hodil od vrat od vrat ter delil njihove revije. Nato sem zaradi popolnega notranjega razočaranja nad vsemi verskimi sektami, le-tem popolnoma obrnil hrbet. Zvest sem ostal duhovnosti, ampak želel sem jo raziskovati na individualni način. Intenzivno sem se začel ukvarjati z radiestezijo oziroma z meritvami škodljivih sevanj. To je pomenilo prelomnico v mojem življenju, ki me je pripeljalo do tega, s čimer se danes ukvarjam profesionalno.

Kakšni ste bili kot otrok ter nato kot mladostnik? Kako so sovrstniki gledali na vas?

Svoja prepričanja sem javno izražal in zato sem imel velike težave. Bil sem stigmatiziran. Sploh zaradi Hare Krišne. Doživljal sem kup šikaniranja in poniževanja s strani sovrstnikov kot tudi nekaterih srednješolskih profesorjev. Ker pa sem bil zelo odprt in družaben, sem v nekih obdobjih preživljal popolnoma normalne trenutke s sovrstniki. Etiketa pa je ostala. Še vedno sem bil ''krišnič'' – tako so me poimenovali. To je zelo vplivalo na mojo okrnjeno samopodobo in samozavest, zaradi česar sem zelo trpel. Kasneje sem zaradi tega moral precej delati na sebi, da sem dosegel svoj trenutni nivo. Prepričan pa sem, da je pač to bila pot, ki sem jo moral prehoditi.

Ste kot učenec, dijak in študent imeli kakršnekoli težave z učenjem učne snovi, ki vas morda ni dovolj zanimala?

Tudi to je bilo. Sploh, ko sem bil pripadnik Hare Krišne, je šola zelo trpela. Nisem videl nobenega smisla v tem, da bi hodil v šolo, in to je moje starše zelo skrbelo. Zdaj razmišljam, da sem kot mladostnik bil tarča določenih sekt, ki so do svojih pripadnikov premalo odgovorne. Zamisliti bi se morale o svojih težavah. Ne bi rad razglabljal svojega dandanašnjega mnenja do tovrstnih sekt, a vseeno bom povedal, da je le-ta zelo negativen. Vseeno mi ni žal svojih izkušenj, s katerimi sem se marsikaj naučil.

Danes se ukvarjate z alternativnim zdravljenjem, z radiestezijo ter s hipnotično regresijo v pretekla življenja oziroma v življenja med življenji v duhovni svet. Kaj od tega opravljate z večjo strastjo oziroma kaj od tega po vašem mnenju opravljate bolj uspešno?

Uspeh pri mojem delu je v veliki meri odvisen od klienta. Z alternativnim zdravljenjem lahko pomagam samo klientom, ki resnično želijo ozdraveti oziroma klientom, ki verjamejo, da lahko ozdravijo. To pomoč pa jim nudim tako, da spodbujam aktiviranje samoozdravitvenih procesov, ki jih zmore vsak človek. Kljub temu da marsikdo temu ne verjame, trdim, da ima vsak človek v sebi sposobnost samozdravljenja. Moja naloga je pokazati pot do te notranje moči. Z največjo strastjo pa ta trenutek prav gotovo opravljam regresijo, čeprav vse svoje delo opravljam z veliko ljubeznijo.

Na vaši spletni strani je navedeno, da opravljate regresije po metodi dr. Michaela Newtona. V čem je pravzaprav ta metoda posebna?

Glavna posebnost je v vsebini. Gre za to, da je Newton uspel sestaviti metodo, ki klienta popelje najdlje oziroma najgloblje v duhovni svet. Zato je bil za svoje delo tudi večkrat nagrajen. Metoda, ki jo je razvil, je edina, po kateri se izvaja tako imenovana regresija v življenje med življenji, torej v čas med dvema inkarnacijama, ki ga duša preživi v duhovnem svetu. To počnemo samo tisti, ki smo usposobljeni izvajanja terapij po tej metodi. Razlike pa so pravzaprav že pri klasični regresiji v prejšnja življenja. Pri Newtonovi metodi klient podoživi smrt, sreča se z umrlimi sorodniki oziroma člani njegove duhovne skupine ter s svojim duhovnim vodnikom. To so vse elementi, s katerimi se Newtonova regresija razlikuje od ostalih.

Kje ste se usposobili za opravljanje regresije po tej metodi?

Šolal sem se v ZDA pri dr. Lindi Backman, ki je v Coloradu postavila svoj učni center. Ona osebno me je usposabljala oziroma izšolala za opravljanje regresij.

Lahko na kratko opišete, kako je to izobraževanje potekalo?

Izobraževanje je bilo kar naporno in obsežno. Potekalo je v dveh delih po osem dni. Skupaj nekje 90 ur. Delo je bilo zelo intenzivno. Vse skupaj je bilo razdeljeno na teoretični in pa praktični del. Pri praktičnem delu smo v glavnem vadili drug na drugem.

Ali vodite evidenco opravljenih regresij? Morda poznate točno število regresij, ki ste jih do sedaj opravili?

Skupno sem opravil že nekaj sto seans, vendar točnega števila žal ne znam povedati. Vsekakor je to število trimestno.

Kako bi na kratko opisali razlike med regresijo v pretekla življenja in regresijo v življenje med življenji?

Razlike so ponovno v vsebini, a želel bi poudariti, da sta regresiji vezani druga z drugo. Tam, kjer z PLSR zaključimo, vedno s BLSR nadaljujemo. Kot pove definicija, se pri PLSR ukvarjamo s prejšnjimi življenji oz. prejšnjimi inkarnacijami, medtem ko pa gre pri BLSR za čas prebivanja duše v duhovnem nematerialnem svetu. Za dušo so najpomembnejše izkušnje, ki jih pridobiva v telesnih inkarnacijah. Zato se duša tudi uteleša. Za klienta pa je prav gotovo pomembneje tisto vmesno življenje, ki je zanj pravzaprav njegov dom. Odkritje, da obstaja v duhovnem svetu nekaj večjega in pomembnejšega od vsega, s čimer smo vsakodnevno obkroženi, lahko bistveno izboljša kvaliteto našega življenja. V smislu duhovne rasti lahko zaživimo bolj odgovorno. Zavemo se svoje večnosti in osvobodimo vezanosti na materializem. V duhovnem svetu, kamor pride duša neposredno po smrti, skupaj s svojim duhovnim vodnikom pretehta pravkar končano življenje. Še podrobneje to stori s svetom starešin, s katerim se srečuje po vsaki zaključeni inkarnaciji. To so ljubeča duhovna bitja, ki v duhovnem svetu nadzirajo naš napredek ter nam pomagajo pri načrtovanju nadaljnjih inkarnacij. Trenutki pred starešinami so nekakšen ekvivalent cerkvenemu nauku o sojenju za dejanja, ki smo jih zagrešili med življenjem, z razliko, da nas svet starešin ne nagrajuje ali kaznuje glede na naša dejanja. Dejansko pa gre za nekakšno evalvacijo preteklega življenja. Nato duša nekaj časa – ta čas je lahko različno dolg – preživi v duhovnem svetu. Duhovni svet torej za dušo ni le neka vmesna postaja med življenji, pač pa tukaj duša lahko preživi morda celo nekaj zemeljskih stoletij. Kot kažejo izkušnje iz regresij, se v zadnjem času duše bolj pogosto odločajo za ponovna utelešenja. Prenaseljenost Zemlje bi lahko bila posledica take trditve. Duše prihajajo na Zemljo delat in pridobivat izkušnje, ne pa uživat in v zrak gledat. Vse povedano nam postane jasno pri potovanju z regresijo v duhovni svet, torej v življenje med življenji. In ponavljam, da je Newtonova metoda edina, ki omogoča tovrstno regresiranje.

Kdo povprašuje po regresiji? So vaši klienti mlajše ali starejše osebe? Moški ali ženske?

Zelo mešano. Lahko bi rekel, da je žensk več. Recimo, da je razmerje nekje 60 % proti 40 % v prid žensk. Glede na starost pa so to osebe stare nekje od 20 pa vse do 60 let.

Kakšna so bila pretekla življenja vaših klientov? Lahko nam na kratko zaupate kakšno zanimivo izkušnjo?

Zanimivih izkušenj sem imel res veliko. Moramo pa si biti na jasnem, da pri teh seansah je klientov duhovni vodnik tisti, ki odloča o tem, katero preteklo življenje bo klientu pokazano. Torej to ni kar "eno" preteklo življenje, ampak natančno tisto preteklo življenje, ki je najbolj povezano s sedanjim življenjem klienta, ali pa tisto, ki najbolj odgovarja na vprašanja, zaradi katerih je klient prišel na regresijo. To so avtentična pretekla življenja, ki jih je klient resnično nekoč živel. Poudarjam, da se ne dogaja, kar nekateri očitajo, in sicer, da so več ali manj vsi klienti v preteklosti bili recimo faraoni, kralji in podobno. V 90 % primerov klienti ugotovijo, da so živeli življenja povprečnih ljudi, prej revnih kot bogatih, ki so bila običajna in ne posebna. Pri vseh mojih dosedanjih seansah še nisem imel faraonov, kraljev in kraljic. Ljudi iz visoke družbe sem tudi imel bolj malo, morda bi jih lahko naštel na prstih dve rok. Vsi ostali so bili povsem povprečni ali celo podpovprečni ljudje. Odločno zavračam kakršnakoli namigovanja, da se ljudje na seansah izmišljujejo doživetja. Na seansah, ki so opravljene po Newtonovi metodi, to prav gotovo ne drži, ker v hipnotičnem stanju človek ni sposoben izmišljotin.

Ali nam lahko zaupate kak zanimiv primer preteklega življenja?

Imel sem primer moškega in žensko, ki sta par. Seansi sem izvedel eno za drugo, pri čemer nista utegnila izmenjati katerokoli izkušnjo. Zanimivo pri tem je bilo, da sta oba opisovala enako preteklo življenje, v katerem sta ravno tako bila par, s to razliko, da je ona takrat mlada umrla. Opisovala sta enake okoliščine, kraje in čas njihovega preteklega bivanja. Nekdo bi rekel, da sta se vse pred tem dogovorila. Ampak koliko je možnosti, da bi nekdo plačal seanso zato, da bi se nekaj izmišljeval? Prepričan sem, da ni bilo tako in njuno pripovedovanje je bilo zame izjemna dogodivščina.

Koliko najdlje v zgodovino ste se vrnili pri določeni seansi?

Vsekakor v časovnem okviru našega štetja, torej v obdobje po Kristusovem rojstvu. Večina klientov pa se vrača v življenja, ki so jih bivali nekje od leta 1500 naprej. Še največ primerov je zgoščenih v obdobje 18. in 19. stoletja. Razlog temu gre ponovno pripisati duhovnemu vodniku, ki nas vselej pelje tam, kjer je največ vzrokov za naše današnje težave. Najbrž smo zadeve iz daljne preteklosti že zdavnaj razčistili in se naše sedanje življenje povezuje z življenjem, ki ga nismo živeli tako dolgo nazaj.

Ali ste morda kdaj klienta odpeljali v eno izmed bodočih življenj?

Ne, meni se to še ni zgodilo. Verjamem, da prihodnost ni vnaprej določena in zakoličena. Tudi, ko duša v duhovnem svetu izbira prihodnje življenje, ga le načrtuje in predvidi njegovo pot. V nobenem primeru ne moremo predvideti točnega poteka prihodnjega bivanja.

A je mogoče, da bi se v naslednjem življenju reinkarnirali v preteklost?

Jaz ne pravim, da to ni mogoče, vendar sem do tega zelo skeptičen.

Nekateri ljudje trdijo, da je brskanje po naši podzavesti v iskanju spominov iz preteklih življenj lahko nevarno? Lahko, prosim, razložite, zakaj je regresija lahko nevarna ali ne?

Regresija v nobenem primeru ne more biti nevarna. In enako velja za indukcijo v hipnotični trans. Gre za popolnoma normalno stanje zavesti, katerega sicer dosežemo na umetni način. Verjamem, da je regresija del načrta in podpore iz duhovnega sveta, saj vselej pri seansah sodeluje klientov duhovni vodnik. Pravzaprav je ravno duhovni vodnik tisti, ki klienta na regresijo sploh pripelje oziroma ga prepriča, da se odloči zanjo. K meni ljudje ne prihajajo iz radovednosti, pač pa razreševat neke svoje težave. Radovedneže v prvi vrsti blokira že cena, v drugi vrsti pa njihov duhovni vodnik, ki bi v tem primeru preprečil uspešnost seanse. Regresija je zelo močno orodje za samopomoč oziroma osebno rast.

Komu bi torej regresijo priporočili?

Svetoval bi jo vsem tistim, ki jih zanima duhovni razvoj in bi radi na lastni koži razumeli svojo širino bivanja. Priporočil bi jo tudi vsem tistim, ki imajo strah pred smrtjo, saj se bodo s podoživetjem lastnega konca tega strahu znebili. Primerna je tudi za vse tiste, ki iščejo smisel svojega življenja, ter za tiste, ki v življenju trpijo zaradi kakršnihkoli nerazrešenih zadev. Učinkovita je pri razreševanju fobij in ostalih blokad, katerih vzrok najdemo mnogokrat v preteklih bivanjih. Imel sem primer klienta, ki je imel težave s smrčanjem. Med seanso sva ugotovila, da je v enem izmed preteklih življenj bil usmrčen z obešanjem. Ko je to ozavestil in to blokado sprostil, se mu je še isto noč težava zmanjšala vsaj za polovico. To je dober primer, kako lahko regresija pomaga kot terapija.

Katerim ljudem bi odsvetovali regresijo in njeno izvedbo celo odklonili?

Vsekakor ljudem, ki imajo kakršnekoli psihične težave. Regresijo bi odsvetoval vsem, ki jemljejo razne psihotike in pogojno antidepresive. Če ne zaradi drugega, pa zato, ker ne bi uspela. Regresija je globoka duhovna izkušnja, ki zahteva čisto glavo in sproščenost. Antidepresivi spreminjajo možgansko kemijo in zato ti ljudje ne morejo navezati stika s svojim višjim jazom oziroma dušo.

Kako svetujete klientu, da se pripravi na regresijo?

Seansa je v večini primerov uspešna, vendar vsekakor bolje uspe pri ljudeh, ki imajo predhodne izkušnje bodisi s hipnozo bodisi z meditacijo. Zelo uspešna je vselej pri ljudeh, ki se ukvarjajo z jogo in pa s theta healingom. Niso pa to nujni pogoji za uspešnost seanse. Sam poskrbim za predpripravo klienta s konkretnimi navodili in pa z avtogenim treningom, ki ga klientu pošljem ob prijavi na regresijo v obliki avdioposnetka. Tako lahko klient pred seanso doma opravi nekaj vaj.

Kateri so glavni faktorji, ki botrujejo neuspešnosti seanse?

Največkrat so to nesproščenost, nezmožnost vizualizacije, nezmožnost ohranjanja osredotočenosti, prevelika pričakovanja in pa seveda nemir.

Ali je mogoče sam regresirat v preteklo življenje?

Vem, da obstajajo celo knjige na to temo, zato ne izključujem možnosti, da bi to bilo mogoče. Kljub temu menim, da je klasična vodena hipnotična seansa boljša alternativa.

A je smiselno, da oseba, ki je že bila na regresiji, le-to opravi še enkrat ali celo še večkrat?

Prav gotovo da. Regresija je vrsta terapija in klient vsakič, ko pride na regresijo, pride z nekim drugim problemom. In regresija vsakič ta problem osvetli z drugega zornega kota. V ZDA vedno bolj nadomeščajo klasično psihoterapijo z regresioterapijo. Tam se večina klientov vrača povprečno na šest mesecev. Vsekakor je regresija vsakič koristna.

Kakšni so odzivi klientov, ki opravijo regresijo? Katere so prve besede, ki jih ponavadi slišite od svojih klientov, takoj ko jih prebudite iz hipnotičnega stanja?

Skoraj vedno slišim: ''A je to res?'' Prvi moment je klient začuden in se sprašuje, ali se je vse skupaj sam izmislil. Pri hipnotični indukciji leva, racionalna možganska polovica ''zaspi''. Spomini na pretekla utelešenja so shranjeni v duši osebe, ki komunicira z desno možgansko polovico. Ta pa podatke prenaša na levo možgansko polovico, ki začne ponovno delovati ob prebuditvi iz hipnoze, čeprav je cel čas bila prisotna, vendar postavljena v neke vrste mirovanja. Zato je začudenje tipična reakcija ob prebuditvi, saj racionalni del nas ne razume, od kod informacije, ki jih je ravnokar prejel. Po drugi strani pa klienti vedo in čutijo, da so bili doživeti spomini avtentični. Kljub vsemu je zmeda prvih trenutkov po prebuditvi tipična in normalna.

Kako gledate na ljudi, ki ne verjamejo v reinkarnacijo oziroma v posmrtno življenje in se iz tega celo norčujejo? Kaj bi takim ljudem sporočili?

Pri verovanju ali manj v reinkarnacijo igra zelo pomembno vlogo razvitost duše. Bolj razvite duše se bolje zavedajo sebe in svoje večnosti. Manj razvite duše razmišljajo veliko bolj materialno. Po drugi strani pa pri tem igrajo veliko vlogo okoliščine, v katerih je oseba odraščala. Vsekakor so to ljudje, ki se ne smejo obsojati, kljub temu da enostavno še niso na takem nivoju zavesti, da bi posmrtno življenje razumeli.

A ste morda kdaj sami opravili regresijo? Če da, kakšno izkušnjo ste imeli?

Seveda sem že opravljal tako PLSR kot tudi BLSR regresijo. V obeh primerih so bile to zame zelo pozitivne izkušnje. Morda tudi zato bi regresijo res vsakomur priporočil. Ker sem vizualni tip človeka, sta tako PLSR kot BLSR bili izredno močni izkušnji.

Po mnenju nekaterih bo letos naš svet doživel velike spremembe. Eni omenjajo apokalipso oziroma konec sveta, drugi pa preporod človeštva, ki nam bo prinesel boljše čase. Kaj menite o tem? Kakšna prihodnost nas čaka?

Menim, da prehod človeštva v neko novo obdobje poteka že nekaj časa. Ne verjamem, da bo letošnje leto bistveno vplivalo na potek dogodkov in ne verjamem v apokaliptičen konec sveta. Zemeljska frekvenca se dviguje in zavest ljudi z njo. Na žalost pa bo ogromno ljudi ostalo ''spodaj'' in bodo postali del statistike, ki se pravzaprav že danes zelo jasno kaže. Pred dvema mesecema je bil objavljen podatek uradne medicine, da bo do leta 2030 prišlo do porasta rakavih obolenj za 70 %. To so zastrašujoči podatki. Verjamem, da bodo ljudje, ki ne delajo dovolj na sebi, postali del statistike, o kateri govorim. Prišlo bo torej do nekakšnega postopnega čiščenja populacije. Temu bo najbrž sledil nagli duhovni napredek ljudi. Podobno čiščenje se bo dogajalo na družbenih sistemih, ki bodo propadala. Enako bo z Zemljo. Videli bomo ogromno potresov, cunamijev, vulkanskih izbruhov in tako naprej. Materializem bo prav gotovo izgubil pomen. Potres, vojna ali karkoli drugega lahko v trenutku odnesejo tisto, kar je nekdo gradil celo življenje. Duhovni del nas pa je večen in ga pravzaprav nobena ujma ne more odnesti. Tega se bodo ljudje nekega dne zavedali. Človek je več!