Tekst je avtorsko delo Kobalove, popelje pa nas na Zavod za zaposlovanje, kjer se znajdejo različni posamezniki in njihove življenjske usode. Prav v prepletanju in soočenju teh pa iščejo, ugotavljajo in ponujajo odgovore na pomembna bivanjska in eksistencialna vprašanja, ki so danes še kako aktualna.

Kot je povedala mentorica gledališke šole, avtorica in režiserka predstave Samanta Kobal, so se celo leto z odraslimi udeleženci gledališke šole ukvarjali z vprašanjem „Kdo sem, kakšna je moja vloga in relacija med menoj in vlogo ter kako vstopam vanjo in sebe puščam za seboj?“

Spraševali smo se, kje je najteže iti čez sebe in se odločili, da bo v predstavi ta prostor zavod za zaposlovanje. V drugem semestru smo se soočili tudi s filmsko igro in tako skušamo v tem delu prikazati stvari, ki jih gledališka predstava tukaj ne more. Preko improvizacije in dela na sebi smo počasi začeli ustvarjati tematiko in posledično je nastajalo besedilo“.

Ukvarjali so se z vprašanjem, kateri je tisti sprožilni trenutek, ki je določeno osebo pripeljal na zavod za zaposlovanje. „Te osebe se na Zavodu srečajo in vsi so prepričani, da njihovo življenje krojijo drugi. S soočenjem z drugimi in preko različnih usod pa začenjajo počasi spoznavati, da smo za večino stvari v življenju odgovorni sami. In, da morda poleg nas, na svetu obstajajo tudi drugi, pri čemer je morda včasih potrebno tudi utišati lastni ego,“ je dejala in dodala, da na takšen način počasi ugotovijo, da ni pomemben le denar, ampak predvsem medčloveški odnosi.

Ob tem spoznanju po njenih besedah začno liki v predstavi rasti kot osebe in se odločijo, da teh napak ne bodo več ponavljali. Z zavoda odidejo modrejši, z novimi spoznanji o svetu v katerem živijo in morda pripravljeni za delo in soočenje ter pogumno umestitev sebe v svet.

Kobalova je pohvalila tudi delo igralske ekipe. „Najtežje je govoriti o stvareh, ki so ti blizu in se dotakniti samega sebe. To je bilo naporno, a so delo na koncu zelo dobro opravili“.

Eden izmed igralcev Andrej Božič, ki v predstavi igra brezdomca Jureta, je pojasnil, da so veliko časa porabili za snemanje filmskih odlomkov, delo pa je potekalo zelo intenzivno. „Jureta so starši ves čas usmerjali oziroma posiljevali z lastno vizijo življenja, s tem, kaj mora študirati, kako mora živeti, pa čeprav ga to morda ni zanimalo. Povsem se je podredil njihovi volji in željam posesivne mame, na neki točki, po fakulteti, pa se je odločil, da ima vsega dovolj, in da ne želi več, da bi mu drugi narekovali kako mora živeti. Tako sprejme radikalno odločitev, da odide na cesto,“ je pojasnil svojo vlogo Božič.

Po njegovih besedah je Jure neke vrste modrec in drugi prek njega prihajajo do novih spoznanj. Tudi sam pa spozna, da ima v življenju drugo možnost in se v času, preživetem na zavodu, odloči, da bo svoje življenje nadaljeval drugače. „Konec predstave je sicer povsem odprt, ampak mislim, da želi zaživeti novo življenje,“ je sklenil Božič.