Naberšnik: Kriza opominja na tisto, kar je resnično pomembno!

Režiser Marko Naberšnik je s celovečernim prvencem Petelinji zajtrk v slovenske kinematografe pritegnil skoraj vsakega desetega Slovenca. Pred slovensko premiero svojega drugega filma Šanghaj je za STA spregovoril o sodelovanju s pisateljem Ferijem Lainščkom, ki je za oba filma prispeval literarno predlogo, pa tudi o prihodnjem filmskem projektu.

Marko Naberšnik (1973) je po srednji tehnični šoli v Mariboru leta 1996 obiskal semester filmske režije na zasebni izobraževalni ustanovi New York Film Academy. Tam je posnel kratki igrani film "The Beginning" (Začetek), s katerim je opravil sprejemni izpit na AGRFT. Leta 2010 je končal še magisterij na AGRFT, kjer dela kot docent za televizijsko režijo.

Podpisal se je pod več kot 500 televizijskih oddaj, med vidnejšimi so Studio City, Viktorji, As ti tud not padu?, Zmago Batina - Vzemi ali pusti, Na zdravje, Pod klobukom in številne druge. Že njegovi študentski filmi so bili deležni uspehov, kratki igrani film Z Ljubeznijo je leta 2001 prejel univerzitetno Prešernovo nagrado.

V letu 2007 je režiral Petelinji zajtrk, ki je eden najbolj gledanih slovenskih filmov. Na Festivalu slovenskega filma je prejel nagrado za režijo, scenarij in nagrado občinstva. Film je imel redno distribucijo v BiH in Srbiji, bil je tudi slovenski kandidat za nominacijo za tujejezičnega oskarja. Šanghaj na redni spored slovenskih kinematografov prihaja 4. oktobra, še pred tem pa je imel 25. septembra slovensko premiero v okviru EPK.

Svetovno premiero je Šanghaj doživel na filmskem festivalu v Montrealu, kjer je prejel prvo nagrado za scenarij. So se s to nagrado festivala A kategorije filmu odprla kakšna nova vrata?

Že ko smo bili sprejeti na festival, smo dobili nova vabila. Ko smo dobili nagrado, smo jih dobili še več. Naslednje dve leti, kolikor film lahko potuje po festivalih, bo imel normalno festivalsko življenje. To je bilo zelo pestro že za Petelinji zajtrk in mislim, da bo za Šanghaj še bolj. Film je mednarodno zasnovan, z vsako mednarodno nagrado se še širi krog poznanstev in zaupanja.

So že kakšni konkretni dogovori?

Na dan ljubljanske premiere bo premierno prikazan tudi na filmskem festivalu Raindance v Londonu, kjer ga bo predstavljala glavna igralka Asli Bayram, ki tam živi. Potem gremo v Grčijo, Francijo, festivalov je še kar nekaj. Šanghaj je film, ki diši po festivalih.

To je vaš drugi film po romaneskni predlogi Ferija Lainščka in šesti film, ki je nastal po njegovih zgodbah. Kaj je v njih univerzalnega, kar se uspe izraziti ne glede na medij?

Lainščka navdihujejo ljudje, ki ga obdajajo in so resnični. Vsak njegov roman ima kakšen lik iz resničnega življenja. To se čuti. Poleg tega piše preproste zgodbe. Veš, kdo ima koga rad, kaj si želi, po čem hrepeni, kaj ga skrbi in mu preprečuje uresničitev njegovih sanj. To je zelo blizu resničnemu življenju vsakega od nas in je razlog, da imajo gledalci in bralci radi njegove zgodbe.

Lainšček vam je pred snemanjem rekel: "Marko, roman je moj, film je tvoj." Vseeno je bil prisoten na snemanju.

Bral je osnutke scenarija in mi dajal namige. Ni ga ganilo, ko sem spreminjal imena in premetaval prizore. Njegove knjige ne morem nikoli oskruniti, saj je samostojno avtorsko delo. V Petelinjem zajtrku je bila recimo dodana vrednost lik Gajaša. Ta je predstavljal preprostega delavca, ki je nekoč v Jugoslaviji imel vse, zdaj pa mu je potrošniški sistem to vzel. Jezi se, benti in sanja o dobrih starih časih. Ali je to res, je stvar debate, je bila pa to identifikacijska točka.

Lahko bi rekli, da je jugonostalgija postala nekakšen tržni pripomoček. Šanghaj glede te teme ne zavzema enoznačne pozicije: še pred vzponom kapitalizma govori o njegovem propadu, združuje vero v Tita in Jezusa. Romi se včlanijo v partijo, hkrati film namigne, da so sprejeli katoliško vero.

Šanghaj bolj kot o jugonostalgiji govori o času in prostoru naše polpretekle zgodovine. Ta politični kolorit priča o tem, da je politika bolj nestalna, kot si sama misli. Tisto, kar ostaja, so družina, ljubezen in medčloveški odnosi. Kot sam poznam Rome in kot mi je Feri pripovedoval, jih je seljenje in iskanje domovine naučilo, da so zelo praktični in vzamejo iz okolja tisto, kar jim koristi. Ko se je v filmu treba včlaniti v komunistično partijo, da dobijo elektriko, bodo to storili. V ozadju ni nobene politične filozofije.

Hočete reči, da so pragmatični?

Da, a po drugi strani drži, da so verni in zaupajo v usodo. Verujejo v boga. V Lainščkovi knjigi je mit o žeblju, ki se je izgubil, preden so Jezusa križali. Potem je ta goreči žebelj, kot gre legenda, zasledoval Rome, ki se zaradi njega selijo iz kraja v kraj. Ta del sem izpustil, to je sicer odličen motiv, za film pa bi bil preveč literaren. Vero sem vključil prek osebnega odnosa likov do boga.

Kako ste pristopili k pisanju scenarija? Prvi prizor sojenja glavnemu liku Belmondu je hkrati sklepni prizor. Kako ste prilagodili dramaturgijo?

Ko imaš pred seboj tako obširno zgodbo, kot je Šanghaj, se spomniš določenih filmov in pogledaš, s kakšno formulo si pomagajo. Da predstaviš junaka v sedanjosti in potem greš z njegovimi spomini v preteklosti, so storili recimo filmi Angleški pacient (1996), Življenje je lepo (1997) in Cinema Paradiso (1988). Ta forma mi je bila v oporo. Glede na obseg zgodbe je tako gledalec v varnih rokah. Ve, da gleda spomine in sprejme konvencijo, da bo skozi časovna obdobja šel hitreje. To je popolnoma obrtniška odločitev. Potem pride osebna odločitev, kakšen pridih in melos dati filmu. Šanghaj se začne kot pravljica in potem do gledalca vse bolj prihaja realizem. To deluje tudi na emocionalni ravni: otroštvo je povezano s spomini, ki so včasih idealizirani. Odraslo življenje pa je povezano s težavami, zato je tudi film razdeljen na romantični začetek in realistični konec.

Večina filma se dogaja v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, ko ste tudi sami odraščali. Kako se spominjate teh časov?

Glavnina filma se dejansko dogaja v času, ko sem sam odraščal. Teh časov se ne spominjam skozi politični kontekst, ker mi je bilo takrat vse drugo bolj pomembno. To je bilo obdobje odraščanja, prve ljubezni, šolskih skrbi, ljubezni do filma in vsega, kar sodi zraven. Ko zdaj gledam nazaj, je bil čas komunizma poseben čas, ki ga danes mogoče preveč idealiziramo. Vseeno je to bil čas velikega pomanjkanja, tudi čas odsotnosti svobode govora, glede na države Vzhodne Evrope je bil bolj ohlapen režim, bili smo v nekakšni tampon coni. Vseeno je bila Jugoslavija tvorba, ki ni bila postavljena na demokraciji, zato je tudi padla. Včasih razmišljam, da se bo Evropi pripetilo enako, če ne bo dovolila osnovne svobode članicam. Če bo silila in pritiskala zdaj na Grčijo, potem na Španijo in Italijo - če pustimo ob strani razlog te dolžniške krize - in vsiljevala centralistično logiko, to ne bo obrodilo sadov. O tem priča jugoslovanski primer.

Bi lahko rekli, da je po razpadu Jugoslavije in dobrem desetletju samostojnosti Slovenijo popadla nekakšna "evroza"?

Iz Jugoslavije, ki je neuspešen politični projekt, bi se lahko naučili, da s silo ni mogoče ničesar narediti. Ljudje morajo dihati. Manija varčevanja in stiskanja ljudi v kot se ne more dobro končati.

Čeprav naj bi se sklenil sredi 90. let, Šanghaj nekako dohiti današnji čas. Kdo bi se lahko prepoznal v liku Belmonda, propadlega romskega kralja in trgovca z orožjem?

Te vzporednice niso naključne. Belmondov oče prekupčuje z blagom z Zahoda, da lahko preživlja družino. Belmondo gre kar nekaj korakov dlje: zgradi vas, denar hrani v sefih. Pooseblja zgodbo o pohlepu, ki tehtnico nagne v drugo smer in skoraj zakocka svojo družino. To je tudi zgodba o epilogu kapitalizma, ki se že začenja. Pohlep je že obrodil nasprotne učinke: upor množic in dejstvo, da finančni sistemi evropskih držav ne delujejo, kot bi morali. Milijarde so nekje, a niso v obtoku. Kriza ljudi opominja na tisto, kar je resnično pomembno, in to je, da se lahko zanesejo na družino, prijatelje in ljudi, ki so jim blizu. Ob vsem pomanjkanju smo te občutke poznali že v Jugoslaviji. Da se vračajo, še ni zaznati, ker je družba zaradi potrošništva videti relativno bogata. Medčloveško spoštovanje je odgovor na mrzlico in pohlep, ki smo mu bili priča.

Katere režiserje ste imeli v mislih, ko ste snemali Šanghaj?

Najbolj sem imel v mislih filma Giuseppeja Tornatoreja Cinema Paradiso in Malena, tudi trilogijo Francisa Forda Coppole Boter.

Kateri žanri so vam kot gledalcu ljubi?

Recimo trilerji s podtonom družbene kritičnosti, podobno kot to počneta brata Coen. Med vsemi režiserji sta mi morda kot avtorja najbližje.

Zanju je značilen tudi humor.

In liki, ki so zelo slikoviti in malo predimenzionirani. Ki se jim smejiš, tudi če je vse skupaj žalostno. Hkrati pa je zadaj nekakšen kriminalni twist.

Imate na mizi že kakšen nov projekt?

Za naslednji film razmišljam, da bi ga zastavil še bolj mednarodno kot Šanghaj. Štiri leta sem ga delal, naslednja leta pa se bom posvetil realizaciji mednarodne koprodukcije.

Lahko poveste kaj več? Scenarij že imate? Bo tudi napisan po literarni predlogi?

Tokrat ne. Pripravljene imam tri scenarije, vendar je še prezgodaj, da bi povedal kaj več. V vsakem primeru bo šlo za mednarodno koprodukcijo, saj se mi zdi, da se zdaj - ko še imam voljo in energijo, ker to terja ogromno časa in živcev - posvetim nečemu, kar je še korak naprej od Šanghaja. Če je imel Petelinji zajtrk lokalno barvitost skozi ljubezen in Prekmurje, je šel Šanghaj korak naprej in ima nekaj mednarodnega potenciala. Moja osebna ambicija je, da grem z naslednjim filmom še korak dlje. S filmom preživim toliko časa, da si poskušam zadati tak izziv, da bi se izognil repeticiji. Ko pomislim na svoje načrte, se mi zdi, da bo življenje prekratko, da bi vse uresničil.

Deli novico: