Slavko Ivančić se je rodil 28. novembra 1954 v Crikvenici na Hrvaškem. Že vrsto let se ukvarja z glasbo. Nastopal je v skupinah, ki so evropsko znane in imajo veliko poslušalcev. Leta 1980 se je preselil v Piran in se za dve kratki leti priključil skupini Faraoni. Tri leta kasneje se je pridružil skupini Danijela Popovića, ki je leta 1983 nastopila na Evroviziji s hrvaško skladbo Džuli. Nato je nastopal s skupino Casino Band. Skupina je prejela dve nagradi s pesmijo Poljubi me još jedan put. Leta 1994 se je ponovno pridružil skupini Faraoni, s katero je bil do preloma tisočletja, nato pa je začel ustvarjati glasbo samostojno. Dandanes nastopa s skupino Kalamari, s katero je imel na Silvestrovo 2012 tudi koncert na Tartinijevem trgu v Piranu. Že nekaj let sodeluje s skupino Klapa solinar, kjer je umetniški vodja, pianist in ustanovitelj. Kot velik glasbenik pomaga tudi nekaterim pevskim zborom. Leta 2011 se je predstavil s skladbo Danes je dan, ki je po glasovanju gledalcev zasedla odlično tretje mesto na Slovenski popevki. Nazadnje se je predstavil leta 2012 na Slovenski popevki z Manco Izmajlovo s pesmijo Zdaj.
Slavko Ivančić: "Še enkrat bi se odločil za isto pot!"
Kdaj in kje ste začeli svojo glasbeno pot?
Svojo glasbeno pot sem začel davnega leta 1973 v svojem domačem kraju, Crikvenici.
Kaj je pripomoglo k Vaši odločitvi, da boste postali glasbenik? Ali je bil to pogum, ljubezen do glasbe ali morda kakšno poznanstvo?
To je bilo že od začetka nekako napovedano, ker sta bila moj oče in moj nono glasbenika. Tako sem že od malih nog pravil, da bom glasbenik. Porinili so me na oder, potem sem začel igrati inštrumente in tako se je od začetka vedelo, da bom glasbenik. Vendar nisem vedel, da bom postal profesionalni glasbenik. Definitivno sem vedel samo, da bom v glasbi.
Kdo vas je še navdušil za to področje? Kdo je bil vaš glasbeni vzornik?
Na začetku je bil to moj oče. Moram reči, da njegov pristop niso bili prav pedagoški objemi, prej je padla kakšna za uho! Ko je padla kakšna slaba ocena v šoli, saj sem paralelno delal tudi zasebno šolo klavirja, in če je bila slaba ocena v šoli, je bilo med zimskimi počitnicami to nekako tako: moji prijatelji so igrali pod hišo nogomet, jaz pa sem moral štiri ure igrati klavir!
Na kakšne težave ste naleteli kot mlad glasbenik v začetku kariere?
Težave so iste kot danes. Moraš se gibati v družbi glasbenikov, okrog televizije, čim več snemati svojo glasbo, da te sploh kdo sliši, in po domače, ko prideš v ta »giro«, moraš delati na tem, da si stalno prisoten. Danes je najtežje mladim glasbenikom priti iz garaže v nek klub ali na televizijo.
Je bil jezik za vas velika ovira, ko ste prišli v Slovenijo?
Ma niti ne. Moram reči, da sem talent za jezike. Moj prvi bend v Sloveniji so bili Faraoni, slovensko pa sem znal, ker so moji starši Slovenci in smo doma govorili lepo slovenščino.
Ugotavljamo, da ste talentirani na več področjih. Kdo Vam pa piše besedila in melodije?
Pri besedilih je več ali manj prisoten Drago Mislej Mef, "slovenska legenda". On je tudi moj dober prijatelj in prav to je zelo pomembno, saj me pozna kot človeka, kot Slavka Ivančića, in točno ve, kaj jaz hočem. Sem zelo izbirčen pri tekstih, tako da ko nastaja besedilo, mi pošlje tekst in ga jaz popravim, ampak Mef ponavadi že v startu zadene moje želje.
Na katero svojo pesem ste najbolj ponosni?
Hmmm… Dve sta. Ena je Črta, to je pesem, ki zaznamuje mojo veliko prelomnico v življenju, ko sem se odločil, da zapustim odličen bend – Faraone in da grem na svoje. Takrat sem imel veliko srečo na Melodijah morja in sonca 2000, saj sem zmagal na festivalu in mi je bilo kasneje v karieri zaradi tega veliko lažje. Je pa še en lepši komad, ki ga sicer ni napisal Mef, in to je balada Ko mene več ne bo.
S čim se pa poleg solo kariere še ukvarjate danes?
Sem umetniški vodja ene ženske klape, ene moške klape, Solinar, pomagam pri par pevskih zborih, skratka z glasbo.
Bi šli še enkrat po isti življenjski poti, če bi se za poklic odločali danes?
Bi. Absolutno bi.
Veliko ljudi na svoji življenjski poti naredi kakšno neumnost. Ali ste jo naredili tudi vi? Bi nam jo zaupali? Ali bi glede na to dali kakšen nasvet mladim danes?
V mladih letih je bilo veliko alkohola na odru in ob odru. Na odru moraš biti v vsakem trenutku 100-procenten in skoncentriran in moraš publiki dati tisto, kar pričakuje. To zna biti obremenjujoče, ker recimo, jaz imam svoje ime in priimek in ko gre publika na moj koncert, točno pričakuje nekaj določenega od mene. Tako da bi mladim glasbenikom priporočal samo njihovo lastno glasbo, ker je najlepši "feeling", ko publika poje s tabo tvoj komad.
Kaj pa menite o glasbi, ki jo mladina posluša danes? Kaj menite o glasbi Justina Bieberja?
On je produkt modernega časa. Vsaka generacija mladih potrebuje svojega glasbenega vzornika, kot so bili svoj čas Take That in The Beatles.
Mladi rabite svoje idole, njihovo obnašanje pa je stvar debate.
Za konec pa še … Slišali smo, da ste ponosni dedek. Ali bi nam lahko povedali, kakšni občutki Vas pri tem prevevajo?
Ufff ... To je pa nekaj neverjetnega. Ko zjutraj vstanem, skočim do hčere, saj živimo blizu. Tam me že čaka mala Marina vsa nasmejana, nič ne joka, je pravi dobrovoljček in to svojo dobro voljo širi okoli.
Glasbe, ki jo izvaja Slavko Ivančić, večina mladih ne posluša, vendar gresta melodija in besedilo njegovih skladb hitro v uho. Marsikdo si požvižgava melodijo in prepeva refrene njegovih uspešnic. Veliko ljudi obožuje njegov žametni glas in izvedbe nežnih dalmatinskih popevk. Kadar ima Slavko Ivančić koncert v Avditoriju Portorož, so vse vstopnice razprodane. Svojemu sokrajanu Slavku Ivančiću, ki glasbo ustvarja in izvaja s srcem, želimo mnogo glasbenih uspešnic tudi v prihodnosti.
Več iz rubrike Regionalček:
FOTO: Na OŠ Hrvatini "klicali" pomlad