Kot je za STA pojasnil Boštjan Brezovnik z Inštituta za lokalno samoupravo Maribor, je bistvena razlika pri odločanju občin glede razvojnih politik v urbanosti okolja.

Kjer gre za urbana okolja, dajejo velik pomen razvoju podjetništva in drugih pospeševalnih dejavnosti, V primestnih okoljih pa se občine poleg usmerjanja v razvoj drobnega gospodarstva in gradnje manjših poslovnih con veliko posvečajo stanovanjskim gradnjam. V ruralnih občinah na obrobju, zlasti na vzhodu države, pa skušajo najti optimalne načine za razvoj in zagon drobnega gospodarstva, a je pri tem velika težava pomanjkanje finančnih sredstev.

Omenjeni tipizaciji je po njegovem mnenju sicer treba dodati tudi dejavnik lokalne politike, županov in občinskih svetov, v kaj se bodo usmerili in katere potrebe so zaznali v svojem okolju. "Največji problem slovenskih občin je v tem, da te nimajo sprejetih strategij trajnostnega razvoja, ki bi hkrati potegnile tudi strategije stanovanjskih gradenj in podobnih projektov. Pravzaprav je takšno dolgoročno strategijo doslej sprejela praktično le mestna občina Kranj," je dejal Brezovnik.

Ob tem velika večina občin še vedno nima sprejetih prostorskih aktov. Ker ti pogoji niso izpolnjeni, občine ne morejo razvijati in pripravljati projektnih nalog, na podlagi katerih bi lahko prišle do evropskih sredstev. To je po njegovem mnenju tudi razlog, da je Slovenija v iztekajoči se finančni perspektivi uspela izčrpati zgolj med 60 in 70 odstotki razpoložljivega denarja.

Razvojne smernice občinam namreč poleg geografskih danosti in lokalnih politik dajejo tudi evropska sredstva, ki so na razpolago. Dodatna ovira pri črpanju tega denarja je tudi ta, da ima država po mnenju Brezovnika preveč restriktivno politiko. Postopki pridobivanja denarja in postopki nadzora so namreč tako zahtevni, da je dejansko težko doseči uspešnost, ki jo beležijo nekatere druge države.

"Furlanija-Julijska krajina bo imela v aktualni perspektivi 117-odstotno uspešnost pri črpanju sredstev. Preprosto zato, ker imajo povsem drugačno strategijo ter bistveno bolj fleksibilno zakonodajo, s katero občinam dopuščajo več možnosti za prijavo projektov. Gre za deželo s približno enakim številom prebivalcev kot Slovenija, v njihovih občinskih službah pa je zaposlenih trikrat več ljudi kot v slovenskih. To pa pomeni, da imajo očitno zaposlenih dovolj ustrezno usposobljenih strokovnjakov, ki lahko delajo na razvoju in črpanju sredstev," še meni Brezovnik.

Slovenija nima skupne razvojne strategije

Nekdanji minister za lokalno samoupravo in današnji župan Slovenske Bistrice Ivan Žagar prav tako meni, da je velik problem ta, da Slovenija nima skupne razvojne strategije za naslednje obdobje, ki bi ji po njegovih besedah morali slediti tudi lokalni razvojni dokumenti.

Razvojne težnje občin je težko postaviti v neke standardne okvire

Pivški župan in predsednik Združenja občin Slovenije Robert Smrdelj pa meni, da je razvojne težnje občin težko postaviti v neke standardne okvire. Obstajajo pa neke splošne usmeritve glede na kohezijske in druge vire, ki so lokalnim skupnostim na razpolago. Ti po njegovem mnenju dajejo občinam nek tempo oziroma usmeritve, kaj je tisto, kar je zaželeno na nacionalni ravni.