27 °C
DANES
JUTRI
19 °C
28 °C
19:47
21.07.2018

Sprehod po Novi Gorici

Ušlo mi je iz spomina, kdaj sem se zadnjič sprehodil po Novi Gorici. Zagotovo že kakih petnajst let mesto mojih gimnazijskih let zgolj spolzi mimo mene, ko se vozim k staršem v Goriška Brda. In ko se po ovinkih vzpenjam na sabotinsko cesto, spomini, ki so spravljeni v to mlado mesto pod mano, seveda priplavajo na plan. Včasih kot sladke sanjarije o vznesenih norijah, mestoma pa tudi kot grenko-kisel priokus spodletelih junaštev. Sočne ljubezni in trpka razhajanja, petkovi festivali najstniške lahkomiselnosti in ponedeljkove tesnobe na poti v šolo. Vse to. S tem mestom se moram spet srečati iz oči v oči.

Denis Simčič, Foto: Denis Simčič,
09.10.2014 ob 11:09

Občinska stavba v Novi Gorici, arhitekt Vinko Glanz; foto:© Denis Simčič

Še več zanimivih zgodb Denisa Simčiča o arhitekturi pa še o marsičem drugem, si lahko preberete na njegovi spletni strani.

In sva se. Zgodilo se je prvi petek letošnje jeseni. Bil je prijeten in bogato obdarjen dan s toplo svetlobo jesenskega sonca. Po mestu pod goriškim nebom (Ravnikarjeva vizija o mestu pod provansalskim nebom je vse preveč smela) so bili raztreseni drobci moje najstniške preteklosti, a mene nekako ni bilo v njih. 

Gorica in okusi ob meji

Sprehod sva z Valentino začela v Gorici na italijanski strani meje, kjer se je prejšnji večer začel dogodek Gusti di frontiera (Okusi ob meji). Meja je že pred leti izginila, Erjavčeva ulica se nadaljuje v Via San Gabriele brez ovire.

Gorica ohranja mediteransko-srednjeevropsko podobo. Vidi se, da pročelja pomembnejših hiš osvežujejo, prenovili so tudi trg Piazza della Vittoria, ki je zdaj namesto parkiranju namenjen pešcem. Namesto vrveža, trgovinic, polnih kupcev z obeh strani meje in glasnega klepetavega uličnega vrveža nas pričakajo prazne ulice. Morda je bila kriva zgodnja popoldanska ura, a mnogi napisi “Vende si” (Naprodaj) na prašnih šipah praznih izložb govorijo, da v Gorici nič več ni tako, kot je bilo. Via Rastello, ulica, namenjena pešcem, kjer smo Slovenci izdatno trošili za vse vrste kapitalističnih dobrin, je bojda povsem na psu. Nakupovalni centri na obeh straneh meje so očitno pogubni za družinske trgovinice v uličnem parterju mesta.

Okusi na meji. foto:© Denis Simčič

Festival Okusi ob meji je središče mesta razdelili na “vasi”, ki so bile zaznamovane s pisanimi vonji odprtih kuhinj, sočnimi barvami v improviziranih uličnih delikatesah in z babilonsko klobko muzik. Sprehodila sva se skozi mediteransko, slovensko, balkansko, srednjeevropsko, angleško in še katero vas. Prevladovala je ponudba z žara, v stojničnih vitrinah pa suhe mesnine, siri in vložene delikatese. Najbolj živahno je bilo pred pulti balkanskih in srednjeevorpskih (germanskih) stojnic. Hrana je bila poulična, k njej pa se je pogosteje točilo pivo kakor vino. Ker naju je čakala še Nova Gorica, sva hitro zaključila “jodlarsko” kosilo (svinjska pečenka, kislo zelje, ...) z italijanskim posladkom: limonovim sladoledom in espressom.

http://www3.comune.gorizia.it/turismo/sites/default/files/Borghi_Gusti_di_Frontiera_2014.jpg

kako smo se učili biti meščani

Če bi me v otroštvu kdo vprašal za definicijo mesta, bi jo zagotovo napletel okrog ulice in trga. To sta bili nujni sestavini mesta. Sklenjeni nizi hiš z obeh strani ceste, s pločnikom pred izložbami, in mestni kanjon, ki ga promet klesa med hišami in ki se tu pa tam razširi v trg ...

Nova Gorica je brez vsega tega in je bila čudno mesto. Veliko zelenja, sredi parkov stavbe, vsaka zase, tako impozantno in nekam samovšečno postavljene. V tem prelivajočem se medprostoru sem videl več narave kot mesta. In vzdušje je bilo precej drugačno, kot sem ga doživljal v Gorici, Trstu, Ljubljani ali Milanu, mestih, ki sem jih v svojem otroštvu poznal.

Kidričeva ulica v sedemdesetih, iz knjige Občina Nova Gorica 1947 - 1977

Nova Gorica je bila predvsem upravno središče, ta značaj ji je dajal modernistični arhitekturni pečat, podkrepljen s socialistično folkloro. Ni ji uspelo biti niti pravo mesto, kaj šele, da bi imela srednjeevropski, meščanski ali mediteranski značaj. Ljudje ob meji smo malomeščanski utrip tipali v simpatičnih mestecih na drugi strani meje, v Italiji, tam smo bili voajerji (malo)meščanskega veselja do življenja. Protagonisti pač nismo (z)mogli biti. A smo se učili, kako biti meščani, in tudi marsičesa naučili.

Argonavti, arhitekt Niko Lehrmann in skupina OHO, iz knjige Občina Nova Gorica 1947 - 1977

Argonavti - profana cerkev in urbani duh

Ko so v začetku sedemdestih v izteku nedokončane Ravnikarjeve osrednje avenije postavili Argonavte, so s svojo vsebino in podobo dvignili veliko prahu. Drzna intervencija iz laboratorija avantgardnih ohojevcev je takrat prinesla barvitost v modernistično sivino in sproščenega duha liberalizma v dolgočasno izpraznjenost takratnega sistema.  Argonavti so bili tista hiša, kjer smo v nedeljo popoldan jedli pico in srkali peno iz očetovega krigla s točenim Laškim. Spomnim se notranjščine picerije, ogromnega prostora, amfiteatralno oblikovanega volumna, ki je deloval v maniri novodobne cerkve, pa čeprav je na stavbi s plastično origami streho bele in rumene barve z neonom pisalo hotel. A Agonavti so bili še več kot to, bili so hotelsko-rekreacijski in zabaviščni center.  Prepričan sem, da so prav Argonavti prvi zanesli v Novo Gorico nekaj urbanega duha, občutek, da je tvoj dom tudi na ulici.

Nova Nova Gorica

EDA center z nebotičnikom v ozadju. foto: © Denis Simčič

Ko sem se zdaj sprehajal od športnega parka proti novi stolpnici, ki so jo poimenovali po Rusjanovem letalu EDA, mi je bilo hitro jasno, da se je mesto temeljito predrugačilo.  Seveda se ni nič zgodilo čez noč. Dogajalo se je že ob koncu moje srednje šole. Spomnim se, da je v zadnjem letniku naša gimnazija dobila prizidek. Z njim je vhodno šolsko pročelje oblikovalo ulico s trgovinicami in lokali v pritličju, celo z neke vrste arkadnim hodnikom vzdolž pločnika. Seveda smo bili takrat veseli novih prostorov, knjižnice, a široko odprt vhod v park pred šolo je nov prizidek zaprl. Kalinovo Osemnajstletno, ki je prej sredi odprtega atrija zrla ven v odraslo življenje polna mladostniškega zanosa, je nova pridobitev zaprla na šolsko dvorišče. V moji zavesti je gimnazija še vedno tista stara, odprta v mesto, posajena med zelenje, objeta s svetlobo. Brez prizidka.

Kmalu po moji srednji šoli so pozidali tudi park ob nebotičniku. ... Ja, bili so tisti časi, ko so urejevalci/oblikovalci prostora mesto razumeli, kot sem ga jaz v otroštvu. Nova Gorica je v središču počasi zapolnjevala vrzeli, ki jih je v njeni zasnovi zavestno puščal modernistični urbanizem.

Bevkov trg, foto: © Denis Simčič

Modni dom, foto: © Denis Simčič

Po mestu vidim veliko novega, ampak res novega, iz obdobja zadnjih desetih let. Eda je najbolj očitna. Od daleč seveda zaradi višine, a ko iščem Lenassijev spomenik Edvardu Rusijanu, je očitno, da je še bolj temeljito predrugačila prav vzdušje prostora med trgovsko hišo (a se ji sploh še tako reče) in avtobusno postajo. Meni tako ljuba javna plastika, posvečena prvemu slovenskemu aviatorju, je zdaj samozavestno izpostavljena v izteku monumentalnega stopnišča, ki se spušča s parternih galerij nove stolpnice. Prijeten ambient lepo naveže odprto nakupovalno ulico na obcestni prostor, ki po Erjavčevi ulici steče proti meji.

EDA center z Lenassijevim spomenikom Edvardu Rusjanu, foto: © Denis Simčič

Sprehod se je iztekel v mestni park. Tako danes Goričani imenujejo borov gozdiček, kjer smo še mlečnozobi taborniki na občinskem tekmovanju iskali zaklad in našli vrečo bonbonov. In po pravici mu tako rečejo, saj so ta košček narave na robu mesta, spoštljivo uredili tako, da je lahko narava ohranila svoj prvinski in neukročeni značaj.

Mestni park, foto: © Denis Simčič

bilo mi je v užitek, še se vrnem

Nova Gorica se je zame od takrat spremenila tako zelo, da je v meni postala drugo mesto. Drugo, ker je drugačno kot pred dvajsetimi leti, in mi je pokazalo povsem drugačen značaj. Če je Gorica na italijanski strani meje še vedno tista iz otroštva, le bolj zasopla in stara, je Nova Gorica bolj vitalna kot nekoč. Pohajkovanje je bilo skoraj brez nostalgije, bolj me je prežemal tisti otroški občutek radovednega odkrivanja novega. Zdi se mi, da se je stara čustvena nit z Novo Gorico razvezala in to je dobro, ker mi govori, da oba živiva.

Moj sprehod je imel intonacijo, stekel je kot trak z melodijo skozi glasbeno skrinjico. Dobil sem občutek, da so goričani v mestu doma tudi takrat, ko prestopijo prag svojega stanovanja. In kljub temu, da je Nova Gorica zame drugo mesto, sem se na obisku počutil kot doma.

Gledališče, foto: © Denis Simčič

Komentiraj

Vaš vzdevek:
Vaš komentar:
Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.
oddaj komentar
bum von tresk de pok | 25.3.2018 ob 05:06
0
- +
menda mesto ne bo doživelo niti stoletnega jubileja, lokalna prerokinja mi je zaupala, da bo NG in okoliški teren kmalu vrag odnesel, ruska atomska,
v "prenesenem" smislu gotovo v poduk, da se na močvirju mesta ne gradi,
jaz pa....sem prav v tem mestu prvič ljubil...še hoče živeti ta spomin v meni...in boleti...in ne popusti, kadar se sprehajam po spremenjenem mestu, upam, da bo vsaj Šempetru prizaneseno, pa četudi nima smisla, v bistvu ga nima, ker to ne bo več tisti Šempeter....o ljudski rod, kaj si vnovič zakuhal, da si si nos osmodil?
anonimnež | 9.10.2014 ob 12:55
0
- +
Uf nostalgija. Ma mi je bila "stara" nova gorica veliko bolj ušeČ. Več je bilo zraka, manj betona, manj prometa. Ben, bomo videli kako bo na sprehodu čez 20 let :)
1
Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o možnih nastavitvah piškotkov

O piškotkih

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o možnih nastavitvah piškotkov

Sejni piškotki

To so piškotki, ki so potrebni za delovanje spletnega mesta.
'ngnSession' - glavni piškotek, ki vzdržuje sejo in se izbriše s potekom seje. Seja privzeto poteče po 2 urah
'OAID' - piškotek potreben za namene oglaševanja, ne shranjujemo nikakoršnih podatkov. Potreben je za preprečevanje podvojenih klikov ter dvojnega prikazovanja. Poteče po 1letu.
'ngnCookies' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede piškotkov
'ngnFacebook' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Facebook piškotkov
'ngnTwitter' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Twitter piškotkov
'ngnGoogle' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Google piškotkov


Več o piškotkih


 Dovoljeno

Facebook piškotki

Piškotki za Facebook vtičnike, ki med drugim vključujejo gumb 'Všeč mi je' in možnost komentiranja izdelkov in novic. Piškotek za to storitev nastavi facebook.com v primeru, da ste to stran že kdaj prej obiskali in poteče v 2 letih.


 Dovoljeno

Twitter piškotki

Piškotki za Twitter vtičnike, ki med drugim vključujejo gumb 'Tweet' in možnost prikazovanja povezanih tweetov. Piškotek za to storitev nastavi twitter.com v primeru, da ste to stran že kdaj prej obiskali in poteče v 2 letih.


 Dovoljeno

Google piškotki

Vtičniki za Google+ platformo, ki vključuje +1 gumb. Piškotek za to storitev poteče po 6 mesecih.


 Dovoljeno