Nisem toliko star, da bi pisal, češ, ali se spomnite, kako smo čez mejo iz Gorice švercali “kafe” in “jeans”? Moji spomini segajo v 90. leta, ko smo v Gorico hodili po oblačila, ker je bila tam najbrž boljša ponudba in so bile cene primernejše. Včasih je bila kolona pred mejnim prehodom v Rožni dolini, a v spominu nikoli pretirano dolga - ravno pravšnja, da sem si jo zapomnil kot “postanek”, primeren za pripravo “pašaportov” in zelene karte. Po prečkanju meje se je z avtomobilom zavilo na desno in nato kmalu levo skozi tunel pod gradom na Travnik. (Priznam, odkar je predor zaprt za avtomobile, se skozenj še nisem odpravil, pa saj tudi ni razloga, da bi se).  

Sledilo je živčno iskanje parkirišča na Travniku in takoj za tem brskanje po predalih za uro in njeno nastavljanje ... Po varnem “zasidranju” se je veselo nakupovanje lahko začelo. Ulica Reštel je bila vedno nabito polna ljudi, skoraj vsi so govorili slovensko. Če si v množici izpustil roko svojih staršev, je obstajala velika verjetnost, da te bo množica požrla, vsrkala vase, in da se boš izgubil. Spomin na gnečo najbrž krepi tudi dejstvo, da je bila ulica v tistih časih še odprta za promet. Ali je bila eno- ali dvosmerna, se ne spomnim. 

Trgovanje v uličici je bilo vedno živahno. Številni prodajalci oblek, čevljev, dežnikov pa tudi “marketi” za “špežo”. Vsa vrata odprta, izložbe polne, trgovine seveda tudi. Na koncu nakupovanja - vedno se je šlo po Raštelu po desni iz Travnika navzgor in nato po levi navzdol - pa je čakala zame najbolj znamenita trgovina  - Domoplast. Trgovina tisočih čudes in predvsem številnih igrač. Sploh ne vem, kje drugje se je takrat še dalo kupiti igrače! Danes jih seveda lahko kupiš v prav vsaki trgovini, celo na črpalki in pošti. Pravzaprav me bencinski servisi in poštni uradi danes najbrž še edini spominjajo na dobre stare trgovine iz Reštela ... 

Obnova

Reštel se je začel pridno prazniti že kmalu po vstopu v novo tisočletje. Najbrž predvsem zato, ker so italijanski trgovci začeli kupce vabiti v nakupovalna središča izven mesta. Prav kmalu pa so začeli slovenske kupce na svoji strani zadrževati tudi nakupovalni centri v Novi Gorici. Zadnje kavbojke, če me spomin ne vara, sem si v Reštelu kupil leta 2007. Že takrat smo bili na nakupovalnem sprehodu skozi Gorico precej osamljeni. Po tem je sledila obnova jedra mesta.

V prenovljeno jedro sem se prvič vrnil na vroč, zares vroč, poletni večer, nekaj let za tem. Lepo obnovljen Reštel me je z novimi tlakovci naravnost navdušil, trgovine (koliko jih je takrat še obratovalo, ne vem) so bile ob večeru že zaprte. Obnovljena uličica, po novem zaprta za promet, je bila bolj ali manj prazna. Na koncu pa presenečenje: Travnik, neskončna betonska ploščad, nekdaj polna avtomobilov, zdaj za promet povsem zaprta. “Fino, le malce več zelenja bi lahko nasadili,” sem si mislil ob vročem večeru, ki ga je še bolj razgrevalo neskončno morje praznega betona pred mano.

Danes

V Gorico zadnja leta redno zahajam na tamkajšnje festivale, ki so še vedno dobro obiskani, pred dnevi pa sem se v Reštelu znašel na službeni poti. V preteklem letu in pol sem kar nekajkrat pisal o skrbeh goriških oblasti, kako je v jedru iz dneva v dan zaprtih več trgovin in lokalov, a nekaj drugega je, ko žalostno stanje vidiš v živo. Več kot polovica trgovskih prostorov je bila zaprta in to sredi delovnega četrtka. Na ulici sem srečal natanko tri ljudi, nobeden od njih se ni zdel namenjen v trgovino. Italijani so odkrili Qlandio, odkrili so Obi, redki, ki se še bojijo Slovencev, pa lahko odhitijo v Vilesse. Reštel pa sameva.

Kaj bo z njim? Kdo ga bo zapolnil? Kdo bo imel pogum najeti prostor v vedno manj obiskani ulici ali ga celo odkupiti? Zakaj je obnovljena Ljubljana zaživela v vsem svojem sijaju in zakaj Reštel umira na obroke? To so vprašanja, ki so se mi porajala, ko sem hodil po ulici in fotografiral skrbno zaklenjene lokale. Ne umira zgolj Reštel, umira cela Gorica. Tisočletna zgodovina se lahko konča v “trenutku” dvajsetih let. Kdo bo bo oživil Gorico v njenem drugem tisočletju?