Zavod za razvoj uprizoritvenih umetnosti na Primorskem, ali na kratko Zavod Publika, je Anja Bajda, 30-letna dramaturginja iz Izole, ustanovila, da bi se pri nas začelo sploh "kaj dogajati" na tem področju. "Vse, kar imamo, je bilo nekaj 'intervencij' Marka Breclja, ponudba koprskega gledališča in slovensko tržaško gledališče. Ko sem pred leti živela v Ljubljani, sem si lahko vsak dan ogledala kakšno predstavo. Razlika v ponudbi tam in tukaj je nepredstavljiva," je kritična umetnica, ki jo je nazaj domov sicer pripeljala ljubezen.

Združila dediščino in poklic

Bajda izhaja iz oljkarske družine. Oljčnik imajo v zaselku Grbci pod Šaredom, in prav tam je bila lani jeseni prvič uprizorjena njena  predstava KultuROlka – oljčno gledališki sprehod skozi čas. "Hotela sem povezati kulturo, v kateri sem bila vzgojena, s tem, za kar sem se izučila," razloži. Ideja se ji je porodila, ko so k njim v oljčnik, med sezono obiranja, prihajali njeni študijski kolegi. Ti so se med  delom večkrat kratkočasili s situacijskimi prizori. Pri ustvarjanju uro dolge predstave je sodelovala z devetimi amaterskimi igralci, povezala pa se je tudi s prijateljico etnologinjo Sonjo Zlobko. "O oljkarstvu je veliko znanega s pridelovalno-kulinaričnega vidika, zgodovinskih in kulturoloških izsledkov pa primanjkuje, tako da je bilo naše raziskovalno delo kar precejšnji zalogaj," poudari. Pripoved zaobjema obdobje od Feničanov, prek hudih pozeb, ki so istrsko oljkarstvo prizadele  po prvi in po drugi svetovni vojni, pa vse do današnjih dni.

"Tudi pleskarja plačamo“

Bajda je za predstavo pridobila evropska sredstva, namenjena razvoju podeželja. Izvedli so nekaj ponovitev – v oljčniku v Beneši pri Ankaranu in na Formi vivi v Portorožu. »Žal se je pri nadaljnjih uprizoritvah zapletlo. Prostovoljno delo je začasna rešitev, trajnejša bi bila pridobitev dodatnega vira financiranja. Igralci, ki so večinoma zaposleni mladi ljudje, imajo številne svoje obveznosti, zato je od njih nemogoče pričakovati, da se bodo zastonj angažirali,« meni. Pri zamisli, da bi predstavo vključili v turistično ponudbo istrskega podeželja, do zdaj še ni bilo dovolj posluha s strani občin. Igro bi bilo namreč potrebno prevesti v tuje jezike in gledalce opremiti s slušalkami, kar pa je spet strošek. »Čeprav marsikdo pričakuje, da je delo umetnikov zastonj, to ne drži. Tudi pleskarja plačamo,« se namršči. Verjame sicer, da ima povezava umetnosti in turizma velik potencial.

Istra in mladi vir navdiha

"Istra je zame vir navdiha, tako bi se z veseljem lotila tudi predstave o zgodovini solinarstva pri nas," pravi sogovornica in obenem zavzdihne. Zaveda se realnosti, ko ni dovolj denarja niti za delovanje solinarskega muzeja. Bajda si ob tem želi, da bi za uprizoritvene umetnosti navdušila predvsem mlade, ki bi jim rada pokazala, da obstaja tudi kaj drugega kot "mainsteram“. "Prav zato načrtujem ustanovitev gledališke šole, v okviru katere bi izvajali tudi teoretska predavanja priznanih strokovnjakov. To manjka za razširitev obzorij,“ sklene.