Predsednik Ruande Paul Kagame bo danes sprejel spominsko baklo, ki je pred tem tri mesece potovala po državi, in z njo prižgal plamen na nacionalnem spomeniku, ki bo nato gorel sto dni. Sledila bo osrednja slovesnost na nogometnem stadionu v Kigaliju, ki naj bi se je udeležili številni afriški predsedniki in tudi generalni sekretar ZN Ban Ki Moon.

Ban je sicer mednarodno skupnost ob tej priložnosti že pozval, naj ne dopusti, da bi Srednjeafriška republika, ki je po državnem udaru marca lani padla v vrtinec nasilja, postala nova Ruanda.

Visoka zunanjepolitična predstavnica EU Catherine Ashton se je medtem v imenu EU poklonila prebivalcem Ruande, ki so po tragediji uspeli "obnoviti svoja življenja in državo". Na tragedijo pred 20 leti je že v nedeljo spomnil tudi papež Frančišek, ki je poudaril, da morajo Ruandci odločno, z upanjem in brez strahu nadaljevati po poti sprave in sloge.

Predsednik Ruande Francijo in Belgijo obtožuje neposredne vloge v političnih pripravah na genocid

Priprave na današnjo obletnico je sicer tik pred zdajci zasenčil spor s Francijo, ki jo je Kagame v pogovoru za nek francoski časnik znova obtožil sokrivde za genocid. Kagame je Francijo in Belgijo obtožil neposredne vloge v političnih pripravah na genocid. Hkrati je dejal, da so bili francoski vojaki, ki so bili po začetku krvavega nasilja poslani v Ruando, tako sokrivci kot tudi akterji v pobojih Tutsijev in zmernih Hutujev. Pariz je tovrstne obtožbe v preteklosti že večkrat zavrnil.

Genocid v Ruandi je bil eden najhitrejših, hkrati pa tudi eden tistih, ki bi ga mednarodna skupnost lahko preprečila, če bi ukrepala odločneje in hitreje. Za povod morije v Ruandi velja sestrelitev letala s takratnima ruandskim in burundijskim predsednikom, Juvenalom Habyarimanom in Cyprienom Ntaryamiro 6. aprila 1994 v Kigaliju.

Med vojno zbežalo dva milijona beguncev

Hutujski skrajneži so dejanje pripisali Tutsijem in v samo nekaj urah je izbruhnila državljanska vojna. Hutujske milice, vojska in ostanki Habyarimanove garde so začele pogrom nad celotnim plemenom Tutsi, ki je predstavljalo kakih deset odstotkov prebivalstva v Ruandi. Tarča skrajnežev so bili tudi zmerni Hutuji, ki niso želeli sodelovati pri pokolih.

Med državljansko vojno je iz Ruande zbežalo več kot dva milijona beguncev, večinoma zmernih Hutujev. Umaknili so se v sosednje države Burundi, Tanzanijo, Ugando in Demokratično republiko Kongo, takratni Zaire.