Risbe v arhivu na tržaškem sedežu VZPI-ANPI je našel tržaški zgodovinar in raziskovalec Franco Cecotti. O najdbi bodo danes spregovorili na novinarski konferenci v Muzeju Revoltella v Trstu, so sporočili s Primorskega dnevnika. Kot je poročal časnik, je Cecotti 20. julija lani našel kartonasto mapo, na katero je neznana roka z velikimi črkami napisala Disegni campo Dachau (Risbe taborišče Dachau). V njej je bilo 23 risb na navadnem, odrabljenem papirju. V trenutku je prepoznal avtorja - Zorana Mušiča. In motiv - dachauske umirajoče trpine in mrliče, ki so bili podlaga za Mušičev kasnejši grafični in slikarski ciklus Nismo poslednji.

Kot je poročal časnik, z izjemo umetnikove zapuščine, ki je v zasebni lasti vdove, ni na svetu druge zbirke s tolikimi Mušičevimi dachauskimi risbami. Neznanec, verjetno deportiranec - toda gotovosti o tem danes še ni -, jih je po vrnitvi iz taborišča izročil tržaškemu združenju, za katerega je vedel, da zbira dokumentacijo o deportacijah in deportirancih.

Mušič je za risbe uporabil svinčnik, črnilo, včasih črnilo, pomešano z vodo. Dvajset risb izmed 23 je podpisal s svojim priimkom, ki tedaj še ni izgubil strešic. Pripisal je "Dachau 1945", nekaterim je dodal še par slovenskih besed. Večina risb je tudi oštevilčenih.

Ker se je Cecotti dobro zavedel pomena najdbe, je v dogovoru z združenjem nekdanjih političnih deportirancev ANED, s katerim partizansko združenje deli sedež in tudi arhiv, stopil do muzeja Revoltella in na podlagi posodbene pogodbe, sklenjene 2. oktobra, predal muzeju Mušičeve risbe. Še ena Mušičeva dachauska risba pa je prišla na dan iz arhiva Deželnega inštituta za zgodovino odporništva Furlanije - Julijske krajine.

"V Dachauu sem našel svojo resnico. Pred deportacijo nisem imel prave osebnosti, name je vplival najprej De Pisis, nato post-impresionizem ... V Dachauu pa sem risal skrivaj, zlasti v obdobju dveh tednov, ki sem jih preživel v revirju taborišča, kamor SS-ovci niso vstopali. Ležali smo na nadstropnih pogradih, vsako jutro so se okrog mene kopičila trupla, eno na desni, eno na levi, dve zgoraj, dve spodaj ... Res nisem mogel, da ne bi skiciral teh podob smrti. Zatem sem risbe skrival pod srajco," Mušičeve besede iz leta 1995 ob robu velike retrospektive v pariškem Grand Palaisu povzema časnik.

Mušič (1909-2005) je večino svojega zrelega življenja preživel med Benetkami in Parizom. Svoje motive je ves čas navezoval na Kras in na kraške prizore. Zanimanje evropske javnosti je pritegnil z upodabljanjem konjičkov, svetovno prepoznavnost pa je dosegel s ciklom Nismo poslednji. Znane so tudi njegove vedute Benetk ter starostni avtoportreti.