Od leta 1997 so že večkrat potrdili prenos virusa prek komarjev na ljudi ali na konje v Romuniji, Franciji, Italiji, Španiji in na Portugalskem, Madžarskem in Češkem.

Virus se nahaja v prostoživečih pticah, prenašalci pa so komarji. Virus se ne prenaša s človeka na človeka. Možnost širjenja po Evropi in v Slovenijo obstaja, kdaj se bo to zgodilo in kako verjetno je, pa ni možno oceniti, je še povedala Sočanova.

Slovenija posebnih ukrepov, ki bi preprečili vstop virusa Zahodnega Nila v državo, ne izvaja. Ker pa obstaja možnost, da se ta virus prenese prek krvi, Zavod za transfuzijsko medicino vsakogar pred darovanjem krvi povpraša o bivanju v državah, kjer so primeri vročice virusa Zahodnega Nila. Če je bil potencialni krvodajalec na območjih z vročico virusa Zahodnega Nila v zadnjih 28 dneh, krvi ne more darovati, je še pojasnila.

Ukrepi, ki jih izvajajo evropske države, v katerih se pojavljajo primeri okužb z virusom Zahodnega Nila, so obveščanje splošne in strokovne javnosti o pojavu primerov in ukrepih (za splošno javnost so to zaščita pred piki komarjev, za strokovno javnost pa prepoznavanje bolezni, možnosti diagnostike itd.), varnost krvi (virus se lahko prenese tudi prek transfuzije, če je darovalec v viremični fazi, to je, da ima prav takrat, ko da kri, virus v krvi), sodelovanje z veterinarsko stroko, okoljski ukrepi za zmanjšanje števila komarjev v bližini bolnikovega bivališča. Pričakovati je, je dejala Sočanova, da bi enako ravnali tudi v Sloveniji, če bi zaznali primere vročice Zahodnega Nila.

Ostalih 20 odstotkov okuženih po okužbi razvije vročinsko bolezen, ki mine sama po sebi. Bolniki si simptome bolezni olajšajo z jemanjem zdravil proti vročini.

Najtežji potek - meningoencefalitis, ki ga je povzročil virus Zahodnega Nila - pa zahteva oskrbo v bolnišnici in podporo življenjskih funkcij, je še povedala Maja Sočan.