Slovenija je v okviru evropske direktive o morski strategiji morala pripraviti načrt upravljanja z morskimi vodami, ki je vključeval tudi pregled stanja. Stanje je nezadovoljivo, poudarjajo na direkciji za vode.

Ena od perečih težav na področju odpadkov v morju je ugotavljanje njihovega izvora. Če namreč želimo zmanjšati količino odpadkov v vodi, moramo vedeti, od kod so ti odpadki prišli, je spomnila Palatinusova. Za morje in reke pa je to zelo težko ugotoviti.

Čigave so bile palčke za čiščenje ušes med Piranom in Fieso?

"V prvi oceni stanja za okoli 80 odstotkov odpadkov nismo bili prepričani, od kod izvirajo," je govornica pojasnila na torkovem posvetu o odlagališčih odpadkov v organizaciji društva Ekologi brez meja. Izvor odpadkov iz ribiškega sektorja je jasen, pri plastenkah, embalaži za hrano ali cigaretnih ogorkih pa je na primer težko ali celo nemogoče ugotoviti, ali so priplavali s celine, so jih vrgli z ribiške ali potniške ladje ali pa izvirajo z obale.

Palatinusova je izpostavila tudi primer, ko so leta 2007 na 50 metrih plaže med Fieso in Piranom našli okoli 260 palčk za čiščenje ušes. Izkazalo se je, da gre za odpadke, ki jih posamezniki mečejo v straniščne školjke.

Slovenija si je sicer v uredbi o načrtu upravljanja z morskim okoljem zastavila cilj, da bo popisala žariščne točke odlagališč odpadkov na vodnih in priobalnih zemljiščih celinskih voda ter jih do leta 2021 skušala sanirati oz. bo to sanacijo vključila v zakonodajo. Direkcija za vode tako želi tudi razviti metodologijo za spremljanje stanja.

Tomaž Globokar z direkcije pa je opozoril na problematiko izvajanja gospodarske javne službe. Med nalogami koncesionarjev je namreč tudi odstranjevanje odpadkov, a se zakonodaja v tem smislu ne izvaja, je opozoril. Ena od težav je pomanjkanje sredstev, saj se izvajalci gospodarske javne službe v danih okvirih osredotočijo predvsem na tisto, kar je v vodah, torej skrbijo za pretočnost struge. S smetmi se pravzaprav niti ne ukvarjajo.

Za pomoč ribiških družin ni denarja

Pomanjkanje denarja se kaže tudi v dejstvu, da je imela država pred leti sklenjeno pogodbo z zvezo ribiških družin, ki je pomagala evidentirati točke onesnaženja oziroma onesnaževalce. "Ker ni bilo denarja, tega že nekaj let več ne počnemo," je opozoril Globokar in dodal, da bi Slovenija vsekakor potrebovala enotno bazo oziroma register vseh odlagališč.