Pri Starih Rimljanih se je leto pričelo z marcem in končalo z decembrom. Januar in februar takrat nista obstajala, a zimski čas je bil za Stare Rimljane še kako pomemben – njihovo bogastvo je temeljilo na sajenju in nabiranju. Okoli leta 750 pr. n. š., ko je zavladal novi kralj, so se na koledar odločili dodati še dva meseca, da bi ga sinhronizirali z 12 luninimi cikli. Tako so dodali januar in februar, ki pa sta takrat oba štela samo 28 dni. Kralj se je nato odločil januarju dodati še en dan, s tem pa povzročil zmedo, Reader's Digest povzema portal 24sata. 

Nekaj let je takšno štetje sicer dobro delovalo, kmalu pa sezone več niso bile usklajene s tipičnimi meseci letnega časa. Rimljani so rešitev videli v novem mesecu – Mercedonius –, ki so ga v koledar umestili na štiri leta, po 23. februarju. S tem pa so si zakomplicirali življenje.

Stvari je nato v svoje roke vzel Julij Cezar in okoli 45. leta pr. n. š. naredil koledar po vzoru Egipčanov. V koledar je dodal deset dni in dodatni dan v februarju na vsaka štiri leta. Takšen koledar uporabljamo še danes in tako ima februar 28 dni, v prestopnem letu pa 29.