Na letošnjem FSF je bilo čutiti, da ima mlada generacija filmskih ustvarjalcev in igralcev še veliko povedati in pokazati. Kot najboljši režiser je v soboto zvečer slavil Darko Štante s filmom Posledice, katerega zgodba je postavljena v vzgojni zavod.

Poleg tega, da so postale najboljši film po izboru občinstva, so Posledice prejele tudi nagrado žirije slovenskih filmskih kritikov in kritičark, za glavno vlogo Andreja v Posledicah je bil nagrajen mladi igralec Matej Zemljič, vesno za najboljšo stransko moško vlogo pa je za lik Željka prejel Timon Šturbej.

Šantič je po podelitvi nagrad dejal, da je bil film Posledice že v izhodišču narejen tako, da komunicira z občinstvom in je bil morda tudi zato tako dobro sprejet v Portorožu, zanj pa je izbral nekoliko težjo temo, o kateri je želel spregovoriti. Najbolj bo zadovoljen, če bo odprl vsaj majhen diskurz o obravnavani problematiki.

O liku Andreja je povedal, da ga je gradil zelo realistično. "Z mojega vidika ni nihče črno-bel in v tem duhu sem tudi gradil lik. Morda je v njem nekaj antijunaka, a vseeno se lik na koncu razvije v neko smer, ko bi ga lahko označil kot junaka," je razmišljal. Štante je na podelitvi nagrad med drugim dejal, da bi si ob novi vladni garnituri za film zaželel več sredstev.

Močno je letošnji FSF zaznamoval tudi film Ne bom več luzerka v režiji Urše Menart, ki ga je žirija prepoznala kot najbolj celovit filmski izdelek letošnjega festivala. Ob pregledu minulih izdaj je razvidno, da je režiserka tudi prva ženska v zgodovini festivala, ki je prejela vesno za najboljši celovečerec. Urša Menart je sicer prejela še vesno za scenarij, film pa so s posebno omembo nagradili člani žirije slovenskih filmskih kritikov in kritičark. Sicer si je vesno za najboljšo stransko žensko vlogo v njem prislužila Živa Selan.

Urša Menart je dejala, da je nad odzivi, ki jih je prejel film, nekoliko presenečena, saj je sicer pričakovala, da bo všeč mlajšemu občinstvu, ni pa vedela, kako ga bodo gledali bolj zreli gledalci. Razmišljala je, da je žirijo morda prepričalo to, da je bil Ne bom več luzerka precej drugačen od slovenskih filmov, ki smo jih bili vajeni zadnjih nekaj let. V filmu, ki je takoj za Posledicami veljal za favorita občinstva, je posrečen tudi lik Špele (Eva Jesenovec): "Ta protagonistka je zelo načelna in trmasta, prav tako pa je polna nekih nasprotij in napak. Ampak se ne preda."

Urša Menart je sicer podpredsednica Društva slovenskih režiserjev, v katerem so tik pred festivalom predstavili svoj Nacionalni program za film. Z novim ministrom za kulturo Dejanom Prešičkom se je srečala ob prevzemu nagrade za najboljši celovečerec, a minister ob tem zbranih, kljub opombam, da si slovenski film zasluži boljše pogoje, ni posebej nagovoril. Spomniti velja, da se je na seji matičnega odbora ob potrditvi njegove kandidature za ministra med drugim zavzel za razvoj slovenske filmske produkcije.

Urša Menart je dejala, da bi si želela, da bi si Prešiček ogledal slovenske filme, se sestal s filmarji in seznani s tem, v kakšnih razmerah ustvarjajo ter koliko je v tem prostoru še potenciala, ki bi ga lahko razvijali z višjimi finančnimi sredstvi ter v bolje urejenem okolju.

V sklopu festivala so letos podelil skupno 23 vesen in še nekaj dodatnih nagrad

Z več vesnami je bil ovenčan tudi celovečerni film Izbrisana Mihe Mazzinija. Med drugim je igralka Judita Franković Brdar za lik Ane prejela vesno za najboljšo glavno žensko vlogo. Zgodovina ljubezni v režiji Sonje Prosenc je prejela vesni za najboljšo fotografijo in za poseben izvirni dosežek, najboljši dokumentarec pa je postal Koliko se ljubiš? v režiji Nine Blažin.

Direktorica FSF Jelka Stergel je izrazila upanje, da je organizatorjem na Slovenskem filmskem centru uspelo narediti ta festival bogat in razkošen in ponovila večkrat izrečeno: "Čeprav bi si seveda želeli boljših pogojev."