Osebno ideje testiram na izkušnjah mojega življenja, kot verjetno večina ljudi in tudi v tem primeru sem se ozrl 10 let nazaj, ko sem iskal svojo prvo zaposlitev. Da ne bom pisal biografije, naj samo povzamem, da sem se po nekaj tednih priprav na svoj prvi pravi razgovor za službo odpravil do podjetja, kjer sem želel začeti svojo kariero v poslovnem svetu, takrat še kot prodajalec. Torej pri 18 letih sem v napol preveliki poslovni obleki, ki mi jo je kupila sestra, s sposojenimi čevlji od brata in očetovo zapestno uro vstopil v prodajni salon avtomobilov ter prosil za pogovor z direktorjem. Opravil sem svoj prvi razgovor in čez teden dni še drugi razgovor. Zaposlitev sem dobil pri prvem delodajalcu, ki sem ga obiskal.

Čez čas sem ga vprašal, zakaj se je odločil, da me zaposli, saj nisem bil izkušen, nisem bil posebej izobražen, podjetje ni aktivno iskalo niti ni potrebovalo sodelavca. Direktor mi je odgovoril, da ga vsak teden obišče mamica ali oči od nekoga in prosi za zaposlitev svojega otroka. Prepričal sem ga s tem, ko sem sam potrkal na vrata, brez zrihtaj momenta. Ta zgodba se je ponovila še 2-krat v zadnjih 6 letih. Vsega skupaj sem do sedaj opravil tri razgovore in vsi trije so bili uspešni. Ne morem si kaj, da ne bi poskušal analizirati, od kje mi taka sreča.

Govori se, da je službo nemogoče dobiti, da je potrebno nekoga poznati. Kako je možno, da meni uspe? Je res sreča, naključje? Še do kakšnega leta nazaj ne bi imel odgovora, pa tudi komentarja mojega prvega delodajalca ne bi razumel. Kaj se mi je zgodilo v zadnjem letu? Nič tako posebnega. Opravil sem več deset intervjujev na drugi strani mize. Iskal sem nove sodelavce za podjetje v katerem sem zaposlen. Resnica o zrihtaj momentu me je dohitela že po nekaj prijavah in intervjujih. Prošnje, ki so jih spremljali klici mamic, uglednih meščanov, mojih znancev so vse letele v “spam”, ker v resnici sodijo natanko tja.

V mojih očeh ne bo noben življenjepis imel verodostojnosti, če v njem piše samostojen, ambiciozen, motiviran, komunikativen in bo temu sledil klic mame! Šele s to izkušnjo sem dojel besede delodajalca. Skratka zrihtaj moment je morda včasih deloval, verjetno še vedno deluje v nekaterih primerih. Sem pa prepričan, da podjetja nimajo več prostora za odvečno težo in se tako odpirajo priložnosti ljudem z znanjem, inovativnimi pristopi, delavnostjo in predvsem iskrenimi nameni. No vsaj tako trenutno mislim. Mogoče pa bom z leti doživel še kakšno izkušnjo, pogled z druge strani mize in bo zgodba drugačna.

O avtorju kolumne  v spodnjem video klipu: