Sapolsky in Mitchell se strinjata

Oba se strinjata, da posamezniki različno nadzorujejo svoje impulze, pri čemer ima frontalni korteks ključno vlogo pri samoregulaciji. Frontalni korteks se popolnoma razvije šele v srednjih dvajsetih letih in začne pešati v starosti, kar pomeni, da imajo mlajši in starejši ljudje lahko več težav s samoregulacijo kot ljudje med 30 in 70 leti. Tudi stres, travme, tumorji, paraziti, odvisnosti in druge bolezni lahko negativno vplivajo na delovanje frontalnega korteksa in zmanjšajo sposobnost ljudi za samoregulacijo in optimalne odločitve, piše Psychology Today.

Mitchellov argument za svobodno voljo

Mitchell trdi, da je svobodna volja – zmožnost zavestnega in racionalnega nadzora nad svojim vedenjem – bolj razvita oblika dveh osnovnih značilnosti vseh živih organizmov: agencije in avtonomije. Agencija pomeni, da imajo živi organizmi sposobnost delovanja in odločanja. To jih ločuje od neživih stvari, kot so kamni ali planeti, ki ne morejo aktivno vplivati na svet okoli sebe. Na primer, mačka se lahko odloči loviti miško, kar kaže na njeno agencijo. Avtonomija pomeni, da so živi organizmi ločeni od svojega okolja in lahko delujejo neodvisno. Imajo določeno stopnjo samostojnosti, ki jim omogoča, da se odzovejo na okolje na način, ki ni popolnoma določen od zunanjih vplivov. Na primer, rastlina lahko sama uravnava količino vode, ki jo absorbira iz tal, glede na svoje potrebe, neodvisno od trenutnega stanja okolja.

Mitchell pojasnjuje, da je svobodna volja v bistvu visoko razvita oblika teh dveh značilnosti. Pri ljudeh je ta sposobnost dosežena v največji meri, saj lahko zavestno in racionalno razmišljajo o različnih možnostih, tehtajo posledice svojih dejanj in se odločajo, kako bodo ravnali. To jih ločuje od drugih živih bitij, ki imajo agencijo in avtonomijo na bolj osnovni ravni.

Sapolskyjev argument proti svobodni volji

Sapolsky trdi, da ljudje nimajo svobodne volje, ker njihova zavestna odločitev ni resnično neodvisna; določajo jo prejšnji dogodki, nad katerimi nimajo nadzora:

Hormonske in krvne sladkorne ravni: Človeške trenutne ravni hormonov in krvnega sladkorja močno vplivajo na razpoloženje in vedenje. Na primer, nizka raven krvnega sladkorja lahko povzroči razdražljivost ali slabo koncentracijo, kar lahko vpliva na odločitve. Hormoni, kot so kortizol (stresni hormon) ali oksitocin (hormon povezovanja in zaupanja), prav tako igrajo pomembno vlogo pri oblikovanju vedenja in odločitev.

Kulturne vrednote: Vrednote in norme, ki jih ljudem vcepijo starši in družba, močno oblikujejo njihovo dojemanje sveta in naše odločitve. Na primer, nekdo, ki je odraščal v kulturi, ki visoko ceni izobrazbo, bo verjetno bolj motiviran za akademski uspeh kot nekdo, ki je odraščal v kulturi, kjer izobrazba ni tako cenjena.

Ekološke značilnosti: Okolje, v katerem so se ljudje razvijali kot vrsta, prav tako vpliva na vedenje. Evolucijski pritiski, kot so potreba po iskanju hrane, izogibanju plenilcem in iskanju partnerjev, so oblikovali človeške možgane in vedenje skozi tisočletja. Na primer, strah pred višino ali temo je lahko posledica evolucijskih pritiskov, ki so  prednike varovali pred nevarnostmi.

Genetski vplivi: Človeško genetsko ozadje določa številne lastnosti, vključno s tistimi, ki vplivajo na vedenje. Genetika lahko vpliva na osebnostne značilnosti, nagnjenost k določenim boleznim, inteligenco in druge lastnosti, ki igrajo vlogo pri odločitvah. Na primer, nekateri ljudje so genetsko nagnjeni k impulzivnosti, kar lahko vpliva na njihovo sposobnost sprejemanja premišljenih odločitev.

Vse te dejavnike Sapolsky vidi kot zunanje vplive, ki oblikujejo človeško vedenje in odločitve, še preden se zavejo svojih želja ali namenov. Po njegovem mnenju se omenjenih vplivov ne da zavestno nadzorovati, zato se ne more govoriti o pravi svobodni volji. Zavestne odločitve so v resnici rezultat številnih preteklih dogodkov in vplivov, nad katerimi nismo imeli nadzora.

Praktične posledice

Ta nesoglasja imajo pomembne posledice za praktične zadeve, kot so:

Moralna in kazenska odgovornost: Če se verjame, da imajo ljudje resnično svobodno voljo, potem se lahko trdi, da so odgovorni za svoja dejanja in jih je treba kaznovati za napačno vedenje. Po Mitchellovem mnenju bi stopnje svobodne volje vplivale na to, kako se obravnava posameznike glede na njihovo zmožnost nadzora nad svojim vedenjem.

Pravičnost in kazni: Sapolskyjev pogled, da ljudje nimajo resnične svobodne volje, bi lahko pomenil, da je treba ponovno premisliti o tem, kako določati kazni in obravnavati napačno vedenje. Če so dejanja določena s preteklimi dogodki, potem bi bilo morda bolj smiselno, da se osredotoča na rehabilitacijo in pomoč posameznikom, namesto na strogo kaznovanje.