Sodnica Nina Drozdek Draganić je glede očitkov o nedovoljenem dajanju daril opozorila, da je pri dokazovanju odločilno, da se izvršitveno dejanje nanaša na gospodarsko dejavnost. Opravljanja javne zdravstvene dejavnosti pa ni mogoče šteti za gospodarsko dejavnost. Te storitve izvajalci opravljajo na nepridobiten način. Tako je lahko tudi storilec po tem členu le oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost. Ob tem je sodnica opozorila, da je bil prvoobtoženi Uroš Smiljić v času, ko naj bi izvrševal ta kazniva dejanja, v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana zaposlen kot skladiščnik in ni opravljal ne gospodarske ne zdravstvene dejavnosti. Oseba, ki opravlja negospodarske dejavnosti, pa bi v povezavi s tem kaznivim dejanjem lahko bila v kakšni drugi vlogi, ne v vlogi storilca. Tožilstvo je sicer zanj predlagalo tri leta zaporne kazni in 15600 evrov denarne odškodnine.

Tudi po opisu kaznivega dejanja v obtožnici Smiljić ne more biti storilec, saj je posredoval. Obtožena zdravnika Rado Janša in Tomaž Malovh pa sta izvrševala tipične zdravniške dejavnosti, kot so pregledi in posegi, zato ne moreta biti storilca kaznivega dejanja, je dodala sodnica. Zanju je tožilstvo sicer predlagalo pogojno šestmesečno zaporno kazen s preizkusno dobo treh let in za vsakega po 12.000 evrov odškodnine. Sodnica je dejala, da če bi Janša in Malovrh opravila storitev mimo čakalne vrste, kot je to trdilo tožilstvo, bi s tem kršila zakon o pacientovih pravicah. Tožilstvo bi moralo dokazati, da sta z nedovoljeno zdravstveno storitvijo zanemarila korist organizacije ali druge fizične osebe.

Sodišče je tako oprostilo tudi ostale obtožene v tej zadevi, Ivana Mikliča, Aleša Miletića, Saša Žaljca, Roberta Gradišarja, Franca Freliha, Stanka Ranerja ter podjetji Digit in Glasstech.

Iztok Požar je sicer na predobravnavnem naroku sicer priznal, da je Smiljiću plačal 20.000 evrov za to, da bi njegovi hudo bolni partnerki uredil hitrejšo operacijo in zdravljenje raka pri kirurgu na Onkološkem inštitutu Ljubljana Eriku Breclju. Sodišče je Požarju januarja 2019 izreklo pogojno obsodbo dveh let zaporne kazni s preizkusno dobo petih let. Tudi če je Požar izročil ta denar Smiljiću, glede česar je bil Požar po besedah sodnice precej prepričljiv, pa ga je očitno Smiljić zadržal zase in ga ni predal Breclju, saj o tem ni nič vedel. V tem primeru bi lahko šlo pri Smiljiću kvečjemu za preslepitveno kaznivo dejanje, če bi ga tožilstvo dokazalo. Požarja, ki je vložil odškodninski zahtevek, pa je sodnica napotila na pravdo.

V javnosti je zgodba o domnevnem preskakovanju čakalnih vrst zakrožila ob hišnih preiskavah v UKC in ljubljanskem onkološkem inštitutu v začetku oktobra 2016. Slabi dve leti pozneje je specializirano državno tožilstvo spisalo obtožnico, v kateri je Smiljiću očitalo sprejemanje podkupnine v zameno za ureditev zdravniške obravnave mimo uradne čakalne vrste, več osebam pa podkupovanje. Podkupnine naj bi bile tako v denarju kot tudi v materialnih dobrinah in uslugah. Medtem se je Smiljić, ki so ga s sklicevanjem na poslovne razloge ob negativni medijski kampanji odpustili, vrnil v UKC. Na delovnem sodišču je namreč uspel dokazati, da je bil odpuščen iz fiktivnih razlogov.