Leta 1988 je Zveza komunistov Jugoslavije uradno prekinila praznovanje dneva mladosti. Praznik je bil namenjen mladim in so ga zaznamovale razsežne slovesnosti v spomin na dan, ko je Tito preživel desant na Drvar. Značilnost dneva mladosti je bila Titova štefeta oz. Štafeta dneva mladosti. Predaja štafete je bila prireditev, v kateri je sodelovalo več tisoč mladih iz cele Jugoslavije. Pot štafete je bila speljana skozi vse republike, njena končna postaja pa je bil Beograd, ki ga je dosegla 25. maja. Pomen štafete je izničila Titova smrt, saj ni bilo več glavne osebe, ki se ji je štafeta predala na cilju; prav tako pa je nastopilo obdobje politične in gospodarske krize. 

Poslednji udarec so štafeti zadali mladi iz Slovenije: ljubljanski študenti, ki so sredi osemdesetih pred Maximarketom porogljivo klesali štafeto – drevesno deblo, in umetniška skupina Novi kolektivizem, ki je plakat za dan mladosti oblikovala po vzoru nacističnega plakata, s čimer je zakuhala tako imenovano "plakatno afero".

Kulturna delavka Irena Urbič izpostavlja, da je bil pomen tega praznika združevanje, enotenje ter krepitev bratstva in enotnosti, "po izostanku religioznih ritualov pa si je politika in oblast, domislila nove". "Ta je bil eden od bolj simpatičnih. Bila je to anahrona prireditev, ki je dišala po idolatriji, hkrati pa je imela učinek povezovanja s tako različnimi elementi, ki so Jugoslavijo tvorili, saj drug o drugim nismo imeli veliko pojma. S tem praznikom smo videli, kako vsak kos te države diha." Sogovornica za razpad Jugoslavije krivi "Srbijo in Srbski nacionalizem, apriori, latentno tudi nacionalizme v vseh drugih državah".

Izpostavlja pa tudi vlogo Koprčanov pri nekoč veliki slovesnosti: "Nekje v poznih osemdesetih, v eni od zadnjih edicij, je celo skupina koprskih srednješolcev nastopala na tej veliki prireditvi v Beogradu. Koreografiral je ugledni koreograf in režiser Damir Zlatar Frey, tako da smo se Koprčani takrat počutili ponosno, smo navijali za naše. Vendar smo mi, alternativci, bili dokaj rezervirani do tega."

Bolj oster pogled do nekoč največjega praznika izpostavlja zgodovinar dr. Stefano Lusa: "Dan mladosti je častil ikonsko figuro Jugoslavije, Josipa Broza Tita. Jaz nimam pretirano lepega spomina na ta praznik, zame je predstavljal kult osebnosti. Zdi se mi simpatično to, kar se je dogajalo v osemdesetih letih, ko je ta dan postal nek simbol ureditve, ki je pokazala vse svoje šibkosti."

Plakatna afera se mu zdi "genialna", saj je bila izjemno dober uvod v razpad nečesa, "kar je od samega začetka bila huda napaka, saj ni bilo logično združevati toliko politično-kulturno-zgodovinsko različnih ljudstev in religij, ne da bi se končalo na kateri koli drug način". Izpostavlja tudi, da je treba spremeniti ime Titovega trga v Kopru, saj je to ime plod "slovenskega nacionalizma, ki nima kaj opraviti s slovensko zgodovino, kaj šele z antifašizmom".

Napadi na socialistične spomine in zgodovino so po besedah dr. Stafano Luse bili najmočnejši v času "EUropeizacije" Slovenije oziroma do leta 2004. Po tem letu Titofobični diskurz upada in se javljajo nostalgični spomini na preteklost. Irena Urbič ta fenomen opiše: "Šele danes se zavedamo, kako bogati, veseli in srečni smo bili, le korak do Trsta in Ponte Rossa." Ob tem dodaja, da ji aktualna družbena klima ni všeč.

Kako pa se vi spominjate teh časov? Bi po vašem morali spremeniti ime 'Titov trg'?