Sprva se je Pahor zahvalil Mladinski knjigi, njenemu prvemu možu Petru Tomšiču in uredniku Zdravku Duši, da je "bil sprejet" in da imajo njegove knjige zaslombo. Pozdravil pa je tudi Evgena Bavčarja, filozofa in fotografa, ki živi v Parizu. Imenoval ga je za "začetek", da sploh obstaja, in mu pripisal zasluge, da je Nekropola, njegov najbolj znani roman iz leta 1967, leta 1990 izšel v francoščini, zatem pa so ga prevedli še v številne tuje jezike.

"Danes je Nekropola svetovno znana," je dejal Pahor, za Romarja med sencami, kot so knjigo naslovili v francoščini, pa je označil samega sebe. Taborišče je obiskal po desetih in po dvajsetih letih za tem, ko se je vojna končala. Še danes se ima "za državljana taborišča". V njem so, kot je povedal, 50 kilometrov od Strasbourga zdravniki secirali Jude in raziskovali, v čem se njihovi možgani razlikujejo od možganov evropskega človeka.

V natrpanem pogovornem kotičku Konzorcija so se kronistu Slovencev 20. stoletja, kot ga je označil Tomšič, poklonili minister za kulturo Zoran Poznič, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Peter J. Česnik, slovenska senatorka v italijanskem parlamentu Tatjana Rojc in direktorica Javne agencija za knjigo RS Renata Zamida.

Po Pozničevih besedah je Pahor spomenik začetka Slovencev pred 100 leti in pričevalec, ki "opozarja na vse poti in stranpoti 20. stoletja, da jih ne bi ponovili v 21. stoletju". Po besedah Renate Zamida pa marsikje v tujini velja za poosebljenje književne ustvarjalnosti v Sloveniji, pri nas pa za poosebljenje narodnega ponosa. Marsikateri tuji novinar, ki pride na obisk, ga je po njenih besedah imenoval za čudež zgodovinskega spomina.

Književnik Peter Kovačič Peršin je iz Pahorjevega življenja in dela kot bistveni lastnosti oziroma vrednoti, ki sta in bosta po njegovih besedah trajno zaznamovali slovensko kulturno in politično zgodovino, izpostavil privrženost svobodi, tako osebni kot družbeni, saj se je "vse življenje boril proti različnim ideologijam in totalitarizmom", ter literarni in publicistični opus, v katerem so mnoga postala klasika ne le v slovenski, tudi v svetovni literaturi.

Rdeča nit vsega Pahorjevega pisanja pa je po Kovačič Peršinovi oceni ljubezen do maternega slovenskega jezika. Svoje literarno delo je po njegovih besedah začel kot "apostol slovenstva" v okolju, ki mu še danes ni naklonjeno, in kot "glasnik", ki je želel to zavest slovenstva in svobode obuditi tudi v matičnem narodu. "Vaše delo je dokazalo veličino slovenskega človeka, slovenskega naroda in slovenske besede," je dodal Kovačič Peršin.

Pahor, ki se je slovenščine naučil kot samouk, je ob tem poudaril še "učenje zvestobe slovenski identiteti". Po njegovem mnenju danes nismo zavedni Slovenci, kot dokaz temu je navedel slovenski parlament, ki "še ni tako svoboden, da bi lahko nastal dialog". Biti zaveden Slovenec po njegovi oceni pomeni, da si zaveden v sebi, šele tedaj lahko braniš jezik.

Zaradi takšnega razmišljanja mu sicer, kot je še poudaril, očitajo nacionalizem, povedati pa želi le, da se ne poznamo in ne cenimo dovolj, saj smo po njegovem prepričanju eden najbolj kulturnih narodov v Evropi.