Kako ste prišli v Slovenijo?

V Slovenijo sta pred menoj prišla brat, ki je bil pred tem v Nemčiji, in sestra. Imel sem 18 let, ko sem v Pekingu zaprosil za vizo za Slovenijo. Nisem točno vedel, kje je to, vedel sem za Jugoslavijo. Takrat sem komaj končal gimnazijo. V Ljubljani sem hodil na jezikovno šolo in takoj pričel z delom. To, da sem prišel sem, je usoda. Na Obalo sem prišel za dva dni na dopust, tukaj sem prvič videl morje. Kasneje sem odprl gostilno v Šalari in tako se je pričelo moje življenje na Obali. Slovenija mi je všeč. Sedaj je bolj poznana predvsem po lepi naravi in uspehih slovenskih športnikov.

V katerem delu Kitajske pa ste pred tem živeli?

Prihajam iz združenega okrožja blizu Šanghaja. No, blizu … 400 kilometrov od Šanghaja.

Ste se že prej ukvarjali z gostinstvom?

Da, bil sem v gostinski šoli, bil sem tudi kuhar, malo znam tudi kuhati, vendar ne dosti. Največ sem se gostinstva pravzaprav naučil v Sloveniji.

Kakšne so razlike med Kitajci in Slovenci?

V začetku je bilo razlik dosti, sedaj jih občutim vedno manj, sem se že navadil. Pri nas je družinska povezanost bolj pomembna, večje je tudi spoštovanje do staršev, veliko je kulturnih razlik. Tukaj lahko pokličete očeta ali dedka po imenu, pri nas ti kaj takega ne pride na misel. Če to narediš, boš dobil žlepo ali batine! (smeh)

Sedaj bodo tu pri nas v Sloveniji prazniki. Katere vi praznujete?

Da, sedaj imate vi božič in novo leto. Mi tega ne praznujemo, praznujemo pa kitajsko novo leto. Praznujemo podobno kot pri vas, najemo se, napijemo, kot pri vas; ognjemet in petarde. Za novo leto velja, da moramo biti vsi doma, tako kot za vaš božič, je družinski praznik.

Kaj vas je najbolj presenetilo, kaj vas je najbolj zanimalo, ko ste prišli sem?

Dejansko sem razmišljal, kako bi se takoj prilagodil. Imel sem svoje cilje, dejansko nisem imel veliko od mladosti, saj sem takoj pričel delati. Sem resen, imam sicer veliko obremenitev, vendar vem, da v Evropi moram delati, moram misliti na to, kaj bo jutri. Malo me je strah, kako bo jutri, sam sem se moral znajti, še danes mislim, kako si bom izboljšal življenje.

Kakšna je pa razlika v družbi, športu in glasbi?

Ko sem bil na Kitajskem, sem veliko igral ping pong, tam je to zelo popularno. Včasih tudi nismo imeli mize, pa smo kar sneli vrata, izdelali smo si dva loparja in igrali veliko. Pri nas je sedaj popularna košarka, tukaj pa predvsem nogomet. Sicer se zadnje čase ne ukvarjam veliko s športom, vpisal sem se v fitness in bom moral sedaj tudi kaj hoditi. (smeh)

Kakšne so še razlike v navadah?

Pri nas v gostilni smo navajeni, da ko gremo v skupini v gostilno, plača samo eden, tukaj pa vsak zase. V Sloveniji to ni še toliko izrazito, bolj je to recimo v Nemčiji. V Evropi je bolj izrazit individualizem, pri nas so ljudje bolj povezani. Kar se tiče glasbe, je v Evropi zelo popularen rock, pri nas pa pop. Moti me hrupna glasba na koncertih, tako da se ne moreš niti pogovarjati s prijatelji. Sem bolj za pop.

Kot Gangam Style recimo?

Dobro, ta ni kitajski, ampak je zelo popularno tudi pri nas. Celo šole imajo, kjer učijo ta ples. Saj je zelo zabavno, ampak jaz še vedno ne razumem, kaj poje. (smeh)

Kakšne spremembe pa so se sedaj zgodile na Kitajskem?

Ogromne spremembe. Pred pol leta sem bil tam in sem gledal neke travnate površine in njive, sedaj tam stoji šest 20-nadstropnih nebotičnikov! To so zgradili v šestih mesecih. Hitro se razvija, gre na boljše, tudi standard rase, vendar se tudi tam občuti kriza. Ne sicer tako hudo kot v Evropi in Sloveniji, vendar se občuti.

Vidim, da imate tudi nekaj knjig. Kaj berete?

Kitajske knjige, zgodovinske knjige, včasih preberem tudi kakšen slovenski časopis, vendar prostega časa nimam ravno veliko.

Imate tri otroke. Hodijo v slovenske šole?

Starejša hodi v drugi razred Osnovne šole Koper, ostala dva sta še v vrtcu. Otroci so zdravi, jaz sem zadovoljen.

Je Chang vaše ime ali priimek?

V bistvu je moj nadimek. Učitelj slovenščine ni mogel izgovoriti mojega imena in priimka in tako me je poimenoval Chang. Tako je tudi ostalo. Moje pravo ime in priimek pa sta Ji Rongqiang. Ampak zdaj sem Chang.