Pri telesni dismorfiji, ki je anksiozna motnja, so ljudje obsedeni z delom ali več deli lastnega telesa (tak primer je bigoreksija, ki je mišična dismorfija – tudi Adonisov kompleks – in označuje preokupacijo z mišicami) in svoj videz dojemajo zelo negativno oz. imajo o sebi izkrivljeno podobo. Dismorfiki ves čas razmišljajo o tem, kako so grdi – gre za stalno zaskrbljenost glede domnevne telesne pomanjkljivosti – in teh misli ne morejo odmisliti, zaradi česar se počutijo manjvredne in žalostne.

Gre za duševno težavo – prepoznana je kot daljša motnja usmerjene anksioznosti – ki zahteva zdravljenje, saj ti negativne misli skušajo odgnati s ponavljajočimi se vedenjskimi vzorci, nenehno razmišljajo o tem, kako grdi so in kaj vse jih moti, tega ne morejo nadzorovati. Usmerjena je le na dele telesa – enega ali več – tisti, ki trpijo za njo, pa se osredotočijo na del telesa, ki jim ni všeč.

Najpogostejše tarče so telesna teža, obrazne poteze, lasje, trebuh in koža. Dnevno več ur porabijo za to, da negativno razmišljajo o fizičnih nepopolnostih, pred ogledalom analizirajo napake, se primerjajo z drugimi in se poslužujejo drastičnih ukrepov, da bi izboljšali svoj videz (lepotne operacije, steroidi ipd.).

Eating Disorder Hope piše, da če sumite, da se vi ali vaša ljubljena oseba morda spopada s telesno dismorfijo, bodite pozorni na naslednje znake in simptome:

Izogibanje socialnim situacijam

Pretirano izkazovanje samozavesti in preokupacija s fizičnim videzom

Ponavljajoči se lepotni popravki, ki jih spremlja minimalno zadovoljstvo

Prekomerno negovanje telesa

Globok strah pred obsojanjem s strani drugih ljudi

Oslabljeno funkcioniranje na primer v službi ali znotraj družine

Stalna potreba po potrditvi s strani drugih oseb

Anksioznost ali depresija

Prekomerno osredotočanje na določen del telesa ali obraz

Dismorfna motnja je bolj pogosta pri moških kot ženskah. Bolj so k telesni dismorfiji nagnjeni posamezniki, ki imajo tudi druge duševne težave, kot so depresija, motnja hranjenja, težave v družini ipd. Težave s časom postajajo vse hujše. Čez čas se bolniku določen del telesa gabi in je prepričan, da o njem nihče ne pove resnice. Te obsesivne misli čez čas uidejo izpod nadzora in začnejo vplivati na vsa življenjska področja, kar vodi v trpljenje in nenehno zaskrbljenost, vsakodnevne zadrege in osramočenost. Posameznika lahko prižene tudi do samomora.