Nam lahko poveste, kakšni so bili vaši začetki oz. kako bi se na kratko opisali?

Po duši sem biolog. Že kot otrok sem v vsako mlako vtaknil svojo radovednost in dolgoletna otroška želja se je uresničila, ko sem za darilo dobil mikroskop. Tako se je začelo in nadaljevalo s prvo raziskavo na Blejskem jezeru pod mentorstvom prof. dr. Danijela Vrhovška. Od tu sem šel na tabor Gibanje znanost mladini v Strunjan. Tu na prvi potop z jeklenko s prof. dr. Tinetom Valentinčičem. Moja usoda je bila zapečatena. Odločil sem se za študij biologije, med katerim mi je pokojni oče prinesel knjigo Arrowsmith, roman ameriškega avtorja Sinclairja Lewisa, ki me je navdušila za mikrobiologijo. Magistrsko in doktorsko delo pa sodi v področje mikrobiologije.

Drugače pa se mi Primorcem ni treba posebej predstavljati, saj so me pred leti nominirali za Osebnost Primorske. Mnogi se me spomnijo zaradi škandalov z vodomati, pa rakotvornim koprskim prahom, listerijo v mlekomatih ...

Dr. Pretnar, kot pravite, ste na prvem mestu biolog, doktor mikrobiologije in pristaš akademske znanosti. Kaj je prvo in najbolj nujno potrebno storiti na področju zaščite narave, zemeljske prsti in vodnih virov ter kaj lahko stori politik v državnem zboru, da do tega resnično tudi pride?

Vsekakor iz vsega srca odsvetujem zajezitev Suhorce in potoka Padež za namen rezervnega vodnega vira za Obalo. Akumulacija bi se polnila nekaj let, predvsem s padavinsko vodo. V taki akumulaciji se vzpostavi nov ekosistem z bakterijami, algami in glivami. Toksinov cianobakterij ne znamo odstranjevati, so pa že v majhnih količinah rakotvorni toksini. Njihova tarča so jetra. S svojim nasprotovanjem želim obvarovati moje Primorce. Problematika toksinov cianobakterij v pitni vodi je svetovni problem.

Bi pa pri tej vodni problematiki rad spomnil na to, da je imela nekoč Izola svoj lasten vodni vir in vodovod, ki danes teče v morje, kar se sliši neverjetno. Le ob redukcijah ga izolska komunala uporablja za zalivanje vrtov. Upam, da bo to koga prebudilo, saj je vsak vodni vir na obali dragocen, pa čeprav kot rezervni vodni vir.

Prst nam komaj opazno izginja pred nosom, nekaj jo odnese veter, nekaj padavine. Med njive bi se morale vrniti mejice iz grmovnic, tu pa tam mali gozdič in seveda listanje za steljo. Vsak kmet bi moral imeti pet do deset krav. Njihovi iztrebki s steljo iz listja bi na njive vračali prepotrebno organsko snov. Tudi način kmetovanja bi se moral prilagoditi novejšim izsledkom, ki nastajajo v Sloveniji. Zasaditev mejic pa bi morali šteti v kmetijsko površino.

Ste zagovornik samooskrbe in poznavanja kmečkih veščin preživetja. Zakaj je takšen način življenja rešitev za slehernega človeka in družbo?

Samooskrba nam omogoča pridelati zdravo in varno hrano. Delo na zemlji nas vrne v stik z naravo in k spoštovanju dela vseh, ki delajo na zemlji. Hkrati je super rekreacija in dober vzgojni moment za otroke. Kdor ima možnost, naj trato spremeni v zelenjavni vrt, ali pa najame vrt v bližini svojega bivališča. Občutek, da ješ svojo solato, je nekaj posebnega in spoštljivega do hrane.

V parlamentu bi predlagal, da se zemlja iz Sklada kmetijskih zemljišč razdeli med kmete in ljudi, ki jo želijo obdelovati. Po vzoru rodovnih posestev, kjer je to mogoče. Vsekakor pa bi predlagal vlaganje države na Primorskem z namenom povečanja Slovenije pri samooskrbi z zelenjavo. Pri tem mislim na namakalne sisteme, rastlinjake in morda geotermalne vrtine. Strukturno gledano morda kot socialno podjetništvo, zadruga ali temu primerna kombinacija. Prepričan sem, da je situacija v svetovnem merilu temu naklonjena.

Zadnji dve leti je svet zaznamovala pandemija tako imenovane bolezni covid-19. Se nam kaj podobnega z virusi ali bakterijami lahko zgodi tudi v bodoče? In kaj je tako za posameznika kot za celotno nacijo neke države v takih situacijah najbolj pomembno?

Vsi so in smo siti te pandemije, ampak to nas ne sme uspavati, kot se je zgodilo v preteklosti po pandemiji prašičje gripe. Upam le, da smo se iz te nesreče kaj naučili in bomo naslednjo pandemijo pričakali pripravljeni in topogledno izobraženi.

V prvem koraku je potrebno vsem pravnikom pošteno 'stopiti na prste'. Še raje bi uporabil izraz 'naviti ušesa', a ga ne bom. V pandemijo smo vstopili s 30 let starim zakonom, ki je bil dobro in strokovno napisan za tisti čas in vidi se, da ga je pripravljala stroka. Sedaj nas čaka trdo delo, za vsak posamezen mikroorganizem predvideti ukrepe in izračun za sorazmernost ukrepov.

Tudi predmete epidemiologije, mikrobiologije in tako dalje bo treba dopolniti v multidisciplinarnost. Pri tem bomo v politiki potrebovali plebiscitarno složnost. Verjamem, da pri temu delu lahko veliko doprinesem.

Slovensko morje ni veliko, je pa pomemben del naše države in našega življenja. Ali Slovenci dovolj skrbimo zanj oziroma ali znamo z njim pravilno ravnati? Kaj bi bilo nujno potrebno storiti za ohranitev kvalitetnega morja in življenja ob njem?

To morje si delimo s sredozemskimi državami in bistvenega vpliva na kvaliteto vode nimamo. Seveda pa je potrebno paziti, da ne pride do onesnaženja, bodisi kemijskega ali mikrobiološkega. Zato je med drugim pomembno tudi, da je vsak poseg vezan na premislek in presojo vpliva na ekosistem.

Pred približno 20 leti sem se lahko samo prijel za glavo, ko so takratni komunalci 'prefrezali' travnik v Fiesi in posejali novo travo. Prvotna trava se je leta prilagajala na bibavični pas in slan pršec ob močni burji, rasla je do samega betonskega roba. Seveda na novo posejana trava slanega pršca ni preživela, padavine so izprale zemljo in sedaj je velik del Fiese posut s peskom. Takih napak ne smemo več delati.

Fiesa mora ostati zelena in ustaviti je potrebno apetite po pozidavi. Fiesa je slovenski biser, je enkratna učilnica za šole v naravi. Fiesa ima v jezeru, morju in na kopnem izjemno biodiverziteto. In tako mora ostati.