Spoštovane sodelavke in spoštovani sodelavci,

teden sem začel na popolnoma drugačen način, kot ga končujem. Pripravlja se javna razprava o noveli zakona o visokem šolstvu. Vsebina je ključnega pomena za delovanje in razvoj UP, saj določa višino sredstev, ki nam bodo na voljo. Za našo univerzo so predlagana finančna izhodišča nesprejemljiva, saj izhajajo iz nezakonitega financiranja zadnjih treh let, ki so nas postavila v podrejeni položaj. Zdaj, pred začetkom javne debate, lahko povem, da sem v zadnjem obdobju bil hud boj z neodzivanjem odgovornih na naše argumente. Čeprav sem bil avtor pisma rektorjev predsednici vlade, v katerem jo zelo natančno seznanjamo s predlogi, je rektorju, ki ne vodi univerze s sedežem v metropoli, otežena že sama komunikacija, kaj šele neposreden vpliv na odločevalce.

V začetku tedna sem opravil tudi intervju za novembrsko Sobotno prilogo Dela. V njem sem izkoristil redko dani ekskluzivni medijski prostor za natančnejšo obrazložitev videnja zakonske ureditve visokega šolstva. Hkrati sem imel možnost pojasniti premalo pomemben status slovenskih univerz na svetovnem zemljevidu hramov učenja in znanstvenega dela. Predvsem za slednje gre. Za znanstveni razvoj, ki temelji na strokovnih sposobnostih učiteljev, predavateljev in raziskovalcev.

V zadnjih mesecih je bilo vodstvo univerze pod neprestanimi pritiski zaradi razmer pri reševanju zapletov, ki so nastali ob nepremišljenih odločitvah za gradbene podvige iz prejšnjih let. Pritiski so načrtni in usklajeni, avtorjev pri tem ne zanima, kaj dejansko pomenijo velike vsote, ki naj bi jih po njihovih tolmačenjih bila UP dolžna vračati državi. Spretno manipulirajo s prostorsko stisko, ki je dejanski in pereč problem. Pri svoji agendi pa pozabljajo, da je bil osnovni greh storjen z odločitvijo za gradnjo sredi hude gospodarske in finančne krize, ki je leta 2010 nedvomno že bila. Projektoma v dva univerzitetna kampusa, ki presegata vrednost 160 milijonov evrov, bi morali dati ime Utopija, ne pa Sonce in Livade. Dobro vemo, kaj vse mora danes celotna država žrtvovati, da bi privarčevala podobne vsote. Pogoltnost je šla tako daleč, da so nekateri v prvih letih gradnje naredili vrsto napak; iz neznanja ali pa morda namerno. Te napake sedaj močno tarejo UP. Anonimni uredniki s svojimi lovkami, ki sežejo od Ljubljane do uredniških prostorov v Kopru, obveščajo javnost o povsem drugih domnevnih težavah. Pri tem jih gotovo najbolj moti, da imamo razmere v Utopiji pod nadzorom, nepravilnosti in zlorabe iz prejšnjih let pa bodo dokazane in kaznovane pri zato pristojnih institucijah, ki obravnavajo prijave.

Zaskrbljujoča je lahkotnost, s katero so nekateri mediji povzeli anonimni dokument, ki inkriminira moje delo. Očitno je razkroj družbe brezmejen in je vsakdo, ki ni sposoben v naslednji uri reagirati na konstrukt, ki je nastajal dolgo in načrtno z avtorstvom večjega števila za svoje privilegije zaskrbljenih ljudi, lahko inkriminiran še isti dan.

Na UP, ki je visokošolska ustanova, imamo morda kanček možnosti, da svojim študentom prenesemo znanje in vedenje, ki jim bo olajšalo življenje potem, ko nas zapustijo. Morda pri nas pridobijo tudi vrednote, ki ne bodo temeljile na postavkah, s katerimi se ukvarjam v drugi polovici tega tedna. Nehvaležna je vloga posameznika, ki čez noč ugotovi, da se mora braniti pred očitki v osrednjem televizijskem dnevniku in najbolj branem časopisu na Primorskem. Da si je izmislil matematično konferenco, da bi spravil v žep 10.000 evrov za organizacijo lastnega rojstnega dne!? Za konferenco sem izvedel tisto sredo ob deseti uri, ko so me pripeljali v predavalnico, v kateri je sedela množica pomembnih matematikov z vsega sveta. Kaj se zgodi potem, ko dokaže, da je konferenca bila? Kako naj posameznik reagira do bolestnih javnih obtožb in kaj naj pove njihovim avtorjem? Znanim in za zdaj še neznanim.

Ob koncu tedna se bomo očitno morali ukvarjati z vsebino anonimke. Na desetine insinuacij in obtožb potrebuje jasne odgovore. Pa ne zato, da bi se rektor branil pred javnostjo ali sodelavci. Zbrani dokazi bodo lahko v pomoč kriminalistom, ki bodo tako veliko lažje razkrinkali avtorje, tožilci pa pripravili kakovostno obtožnico.

Anonimka se začne z ugotovitvijo, da glasni posamezniki na UP izgubijo službo. Do zdaj je nekaj ljudi izgubilo privilegije, nihče pa ni izgubil zaposlitve zaradi osebnega nestrinjanja z mano.

Prof. dr. Dragan Marušič