Izkušnje z retroaktivnostjo

Ustavno sodišče se je že izreklo, da ni mogoče pričakovati nespremenljivosti zakonodaje. To še posebej velja za davčno področje, saj so davki vir financiranja države, poleg tega pa tudi sredstvo ekonomske, socialne, demografske in drugih sorodnih politik. Zato se ne moremo sklicevati na prepoved retroaktivnosti ali poseg v načelo pravne države v kolikor npr. zakonodajalec poseže v našo pričakovanje, da bo obdavčitev kapitalskih dobičkov ob prodaji nepremičnine enake, kot je bila ob nakupu. Tudi upravno sodišče se je izreklo, da uvedba dodatnega obdavčenja v kolikor gre za dohodke, prejete po uveljavitvi Zakona o dodatnem davku od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne in gospodarske krize, posega zgolj v višino pričakovanega (neto) dohodka davčnih zavezancev, prejetega na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona. Zato gre lahko le za t.i. nepravo retroaktivnost, ki ne posega prekomerno v pravico do zasebne lastnine, čeprav lahko stopnja obdavčitve doseže 90 odstotkov.

Le z visoko stopnjo obdavčitve je mogoče doseči (stvarno upravičen) cilj, da se višina plač poslovodij prilagodi gospodarskemu stanju družb, ki jih vodijo. Slikovit primer kdaj je dopustno retroaktivno zakonsko poseganje v obstoječa pogodbena razmerja smo lahko videli v primeru Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, ki je z novelo ZOZP-A leta 2002 omejil višino regresa zavarovalnic po že sklenjenih zavarovalnih pogodbah, ki pa še niso bile zaključene. Takšna neprava retroaktivnost je nedopustna le, če gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo kot bistven sestavni del pravne države. Po presoji Vrhovnega sodišča je bila omejitev višine regresa z novelo ZOZP-A predvidljiva in so zavarovalnice, ki delujejo na trgu, z njo morale računati, saj je šlo za uskladitev predpisov s področja obveznega zavarovanja v prometu s pravnim redom Evropske unije. Temu so z ustrezno višino premij lahko prilagodile svoje poslovanje. Ker je bila torej uvedba omejenega regresa ukrep, ki je bil potreben zaradi zavarovanja zavarovancev, položaj zavarovalnic pa se je poslabšal v javnem interesu (varstva zavarovancev), pri čemer je bilo poslabšanje z dvigom premij vsaj delno pod nadzorom zavarovalnic, ni šlo za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo.

Neprava retroaktivnost

Retroaktivnosti je podana, kadar zakon naknadno poseže v pravna razmerja, ki so pred objavo zakona bila že zaključena, in je zato po 155. členu Ustave prepovedana.  Neprava retroaktivnost pa je podana kadar zakon poseže v nezaključena pravna razmerja, ki bodo učinkovala v prihodnosti in torej zmanjšuje pravice za naprej. Dopustnost takega posega je odvisna od tehtanja koristi, v primeru ZBan-1 koristi od striženja obveznic, in načela zaupanja v pravo, ki imetniku zamenljivih in podrejenih obveznic zagotavlja, da država njihovega položaja ne bo poslabšala samovoljno, brez utemeljenega javnega interesa.

Po mnenju Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora in Združenja bank Slovenije je sorazmernost striženja obveznic po ZBan-1 vprašljiva. V nasprotju s prej navedenim primerom omejitve regresa zavarovalnic, ZBan-1 ne predstavlja uskladitve s pravnim redom Evropske unije, saj zavezujoča direktiva še ni sprejeta, temveč le nezavezujoče smernice. Prav tako se imetniki obveznic ne morejo prilagoditi na nov položaj, tako kot so se zavarovalnice z dvigom premij, saj imetniki obveznic ne morejo za nazaj spreminjati svojih odločitev o nakupu obveznic, verjetno pa bodo v bodoče bolj pazljivi pri nakupu kakršnihkoli obveznic oziroma v njih ne bodo več investirali svojega denarja. Verjetno pa bo marsikateri nepoučen investitor raziskal vse pravne poti za odstopa od pogodbe z izdajatelji obveznic glede katerih so se spremenila pravila igre, in s tem uveljavitev zahteve za vračilo kupnine.