Poletje je mimo. Ste napolnili baterije? Nam morda lahko zaupate, kje ste bili na počitnicah?

Baterije sem zagotovo napolnil. Čeprav je običajno tako, da se, ko prideš z dopusta, sprašuješ, kdaj boš šel spet (smeh). Izkoristil sem malce počitka. Bil sem na Poljskem in moram reči, da sem se soočil z določenimi realnostmi. Mislim, da bi morali naši turistični delavci malo večkrat pokukati v svet in pogledati dobre prakse.

Kaj vas je tako navdušilo?

Ne bom rekel, da navdušilo. Opazil sem zagon in ljudi, kako delajo, kako skrbijo za gosta in kaj dobiš za določen denar. Zato razumem Poljaka, ki v svoji državi plača dvoposteljno sobo v štirizvezdičnem hotelu 80 evrov, pri nas pa 130 evrov, da se sprašuje, kaj dobi za to razliko. Dobi samo sonce in morje? Kaj mu odgovoriti v takem primeru?

Sicer sem naredil 4000 kilometrov in ugotovil, da trditev, da so Poljaki "za nami", enostavno ne drži. Mislim, da si moramo nehati delati utvare. Mi govorimo o krizi. Oni je sploh niso imeli. Svet je velik in včasih bi morali pokukati malce preko naših meja. Smo zakrknjeni v svoji majhnosti. To svojo majhnost bi lahko izkoristili, pa je ne znamo.

Nato pa sem imel še eno zanimivo slovensko izkušnjo. Odločil sem se, da grem za nekaj dni na Kolpo, da malce spoznam tiste kraje. Rezerviral sem kmečki turizem, tri jabolka. Prek interneta je bilo vse oh in sploh. Resnica pa drugačna. Na primer: v opisu je pisalo, da objekt stoji 100 metrov od reke Kolpe. Ampak višinske. To ni pisalo. Pisalo je nadstandardna soba. A v resnici – navaden pograd, razdeljen na pol z dodatnim ležiščem, ki ga dobimo za 20 evrov v vsaki veleblagovnici. Kopalnica na balkonu podstrešja in ena omara, zbita skupaj iz ivernih plošč. Veste, kaj sem naredil? Odšel sem. To je naš pristop do turizma. Drugače pa sem pretežni del dopusta preživel na najlepši izolski plaži, to je pri Belih skalah.

Z barko?

Normalno. (Smeh)

Župan, pred letom dni, ko smo z vami nazadnje naredili intervju, ste bili točno nekje na polovici mandata, sedaj je večji del mimo, še leto dni sedanjega mandata vam ostaja. Na katere dosežke ste najbolj ponosni?

Menim, da je glavni dosežek ta, da sem nekoliko umiril strasti v primerjavi s prejšnjim mandatom. Politična situacija v občini je bila zelo razburkana, to občani dobro vedo. Navkljub težki finančni situaciji, ki smo jo podedovali iz prejšnjega mandata, pa smo uspeli zadržati vse, kar so ljudje imeli že prej. Govorim o področju sociale, šolstva, zdravstva itn. Nekako smo uspeli obdržati to, čemur v občinskih proračunih pravimo nadstandard – tu gre za vse tiste programe, ki niso obvezni in jih država ne zagotavlja, ampak jih zagotavljamo mi. Ponovno smo vzpostavili sodelovanje s sosednjima občinama, ki ga prej ni bilo. Poudaril bi še to, da kot župan na tej funkciji ne delam za mandat. Ena največjih rak ran slovenske politike je ta, da so vsa obdobja nihajoča. Nekdo nastopi funkcijo, vse skupaj pade in se nato tik pred volitvami zadeva dvigne. Projekti so vezani na volitve, gre za iskanje populizma. Tega je preveč, pa ne le na lokalni, tudi na državni ravni. Moja strategija je drugačna. Stvari delamo konstantno, uravnovešeno, glede na potrebe in glede na sredstva, ki so na razpolago. Morda na prvi pogled te zadeve niso velike, vendar ko preverimo, je spisek precej obsežen.

V tem mandatu niste stavili na megalomanske infrastrukturne projekte, izvedeno pa je bilo veliko manjših projektov, na različnih področjih. Od sociale, športa, urbanega urejanja prometa pa vse do prostorskih aktov. Morda ne najbolj vidno s prostim očesom, a kljub temu kar nekaj urejenih stvari ...

Na področju vzgoje in izobraževanja smo zgradili prizidek na osnovni šoli Vojke Šmuc in  pridobili uporabno dovoljenje, ki ga šola ni imela vse od leta 1983. Nove učilnice smo naredili tudi na osnovni šoli Dante Alighieri. Uredili smo otroško igrišče na šoli v Kortah in nov oddelek vrtca Mavrica v enoti Školjka. Če na hitro pogledamo, je to skoraj dva milijona evrov. Na področju športa in kulture smo obnovili skejt park, pridobili uporabno dovoljenje za stadion, sedaj postavljamo umetno travo na stadionu, obnovili smo razsvetljavo in streho v Kraški dvorani, sedaj delamo še prizidek k dvorani, ki ga bodo uporabljali rokometaši. Obnovili smo košarkaško igrišče pri osnovni šoli Livade in igrišče v Jagodju, zgradili smo novo otroško igrišče na Šaredu in novo igrišče v Livadah ter obnovili igrišče na ulici Oktobrske revolucije. Prenovili smo prostore stare šole na Maliji, kjer domujeta vaška skupnost in kulturno društvo Malija. V kratkem bomo pričeli z gradnjo rekreacijskega parka v  Livadah. Univerzo za tretje življenje smo preselili v nove prostore, uredili smo dodatne prostore za društvo invalidov, tudi društvo upokojencev Jagodje-Dobrava  ima nove prostore. V sodelovanju z Nepremičninskim skladom pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa  pripravljamo projekt centra za starejše občane, vključno z oskrbovanimi stanovanji. Veliko smo naredili tudi na področju urbanega urejanja. Če naštejem samo nekaj projektov, so tu plaža in pomol pod Belvederjem, javne sanitarije, postavitev dodatnih plavajočih pomolov v občinskem pristanišču, postavitev zelenih otokov za odpadke, razširitev pokopališča v Izoli itn. Ko začnemo vse projekte zlagati skupaj, ugotovimo, da jih ni ravno malo. Ampak držimo se enega načela. Delamo po potrebah, iščemo prioritete in tako peljemo stvari naprej. Mislim, da smo res veliko naredili na podeželju, tega Izolani, ki živijo v mestu, ne vidijo. Vidijo pa to podeželani. Korte so praktično povsem na novo narejene. Ko smo sanirali kanalizacijo, smo sanirali tudi ulice in ceste. Morda Izolanu razširitev pokopališča v Kortah ne pomeni nič, za ljudi na podeželju pa je zelo pomembna. Da ne govorimo o tem, koliko energije je bilo porabljene za tiste procese, ki se jih navzven ne vidi. Ampak lahko zaradi tega občani pričakujejo kvalitetnejšo podporo.

Gre za reorganizacijo občinske uprave?

Da. Zmanjšali smo delovanje uprave iz treh na dve lokaciji. Ko sem prišel, je bilo 77 ljudi zaposlenih, danes jih je 67. Takoj bo kdo rekel, češ da smo štiri parkiriščnike dali na Komunalo. To sicer drži, a moramo vedeti, da smo v občinski upravi prevzeli delo štirih ljudi, ki so na Stavbeniku servisne storitve skrbeli za občinska stanovanja in poslovne prostore. Število odprtih zadev in spisov je bilo ob mojem prihodu kar 14.000, danes jih je le še okoli 1790. Torej smo veliko nerešenih zadev počistili, vendar ljudje tega ne vidijo. Sliši se neverjetno, vendar seznama lastnega premoženja občina ni imela, danes je ta seznam urejen v 90 odstotkih. Vzpostavili smo tudi učinkovitejše računalniško poslovanje. Posledica tega je, da so tekoči prihodki narasli, da so tekoči odhodki stabilni, da se je tekoči presežek povečal, da se zadolževanje manjša in da so se neodplačani odhodki, ki jih je bilo ob mojem prihodu za 2,8 milijona, znižali na 800 tisoč evrov. Zelo pomembno je to, da tekoče odhodke pokrivamo s tekočimi prihodki.

Ena od prioritet, ki ste si jo zadali za svoj mandat, je tudi ureditev občinskih financ in zatečenih stanj. Kaj ste na tem področju naredili in kaj še nameravate?

Če je bilo stanje dolgoročnih posojil leta 2010 7,3 milijona evrov in neplačanih odhodkov 2,7 milijona, pomeni, da je bil tukaj neki skupen dolg 10 milijonov evrov. Danes imamo 9,9 milijona evrov dolgoročnih posojil in 800 tisoč neplačanih odhodkov. To pomeni, da znaša razlika nekaj sto tisoč evrov. Moram pa povedati, da je bila ena največjih težav, s katero smo se ob začetku mandata soočali, ta, kako občino finančno konsolidirati, kajti finančna obremenitev je bila ob mojem nastopu res huda. Javni dokumenti aplikacije Supervizor kažejo na to, kako se nekaj pripravlja za volitve. Konec leta 2010, torej ob koncu mandata prejšnjega župana, je občina prevzela za kar 11 milijonov evrov obveznosti. Občina pa ima letnega proračuna realno gledano 14 milijonov. S tem smo se morali takoj soočiti. Naše poslovanje pa je relativno balansirano. Vem, da se veliko govori okrog kreditov in zadolževanja občine. V zadnjem letu pred volitvami je prejšnji župan občino zadolžil za novih 5,3 milijona evrov. Jaz sem jo v svojem celem mandatu zadolžil za 3,5 milijona, ampak od tega je bilo 2 milijona evrovporabljenih za pokrivanje neplačanih obveznosti s konca prejšnjega mandata, ko so se plačevali »predvolilni bonbončki«. Ko sem nastopil funkcijo župana, sem pričakoval podmornico, dobil pa sem »batiškaf«. Ampak zadeve urejamo in mislim, da smo na dobri poti.

Kakšna pa je sedaj finančna slika občine?

Finančna slika je takšna, da "cash flow" obvladujemo, da nismo v slabšem položaju, kot smo bili leta 2010, kljub temu, da je s strani države vse manj podpore in kljub temu, da smo izgubili 1,5 milijona evrov zaradi nedela davčne uprave.

Kako to mislite "zaradi nedela davčne uprave"?

Davčna uprava v imenu občin pošilja zavezancem račune za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Vendar mi kot občina nimamo nobenega vpogleda v seznam neplačnikov. Šele po številnih pritiskih na davčno upravo smo dobili obvestilo, da so nekatera podjetja, ki so bila naši dolžniki iz naslova nadomestila, šla v stečaj. Ampak takrat je za nas prepozno, ta denar je za nas izgubljen. Če bi imeli informacijo pravočasno, bi lahko ukrepali s kakšnimi hipotekami. Ampak to ni samo problem občine. Država sedaj skuša varčevati na različnih segmentih, tudi  na sociali. Istočasno pa davčna uprava sporoča, da ima 1,1 milijarde evrov zapadlih terjatev. Včasih so rekli, da mora cesar znati pobrati tisto, kar je cesarjevega. Mi očitno tega ne znamo – ali pa nočemo.

Navezal bi se na to, kar ste dejali, in vprašal, kako komentirate odnos države do lokalne skupnosti ... 

Zavedam se, da bomo tisto, kar imamo v lastnih rokah, lahko naredili. Za vse tisto, kjer smo odvisni od države, pa je velik vprašaj. Bom konkreten. Če je država dolžna v določenem času podati odgovore na prostorske akte, a ti namesto v zakonskem roku odgovori po letu ali letu in pol, potem lahko vidimo, kakšno je delovanje države. Težave imamo tudi z evropskimi sredstvi. Kot sem že večkrat dejal, je to zame torta, ki je dana na mizo in pokrita s steklom, ker do nje ne moremo. Iz enostavnega razloga. Občina se lahko navkljub svojemu lastnemu premoženju zadolži največ za osem odstotkov prihodkov predhodnega leta. Kaj to pomeni? To pomeni, da se lahko zadolžimo za osem odstotkov od 15 milijonov evrov. Čeprav ima občina skoraj 300 milijonov evrov premoženja. Jaz ne vidim težav v zadolževanju, bistvo je, da ko se zadolžiš, ta denar primerno porabiš. Da investiraš v nekaj, kar ti bo prineslo neke nove vire prihodkov. Če si ustvariš vire, lahko pokrivaš potrebe, sicer ne moreš. Država pa ima trend zniževanja dohodkov občinam. Zato pravim, da je zaman, da nam ponujajo evropska sredstva, če pa ne moremo vzeti posojila, da projekt izvedemo in nato dobimo sredstva povrnjena. Banke enostavno ne dajejo več posojil. Zato bi morala država vzpostaviti pogoje, da se ta denar dobi. Kot primer lahko navedem kanalizacijo v Kortah, kjer smo pridobili 1,2 milijona evrov evropskih sredstev. A ta denar dobimo povrnjen šele po zaključku projekta. Se pravi, da moramo vire zagotoviti sami, z bančnimi posojili. Od 15 bank pa nam je posojilo odobrila le ena. To je realno stanje. Torej se lahko naslonimo le na to, kar sami ustvarimo.

Prišli ste iz gospodarstva in dejali ste, da je krepitev tega pomembna točka vašega programa. Kakšna je danes gospodarska slika v občini?

Jaz bi se rad najprej dotaknil pojma občina in gospodarstvo. Vsak občan, čim se kar koli zgodi, krivi občino, posledično župana. Občina je zagotovo tista, ki mora ustvarjati pogoje za gospodarski razvoj, ne bo pa občina odpirala podjetij. Podjetij, ki so delovala v Izoli, ni zaprla občina. Zaprli so jih posamezniki z imenom in priimkom. Zaprli so jih zaradi nekih lastnih interesov. To zagotovo niso bili interesi občine. Predvidevam, da to niso bili niti interesi zaposlenih. To so bili zelo ozki interesi in posledice teh interesov nosi celotno območje. Treba je reči bobu bob. Smo pa mi na občini naredili nekaj, kar se prej ni delalo. Znižali smo na primer komunalni prispevek za nove poslovne gradnje za 50 odstotkov, znižali smo tudi nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za odprte površine poslovnih dejavnosti in najemnine zunanjih javnih površin. Pripravili smo tudi novo obrtno cono na vzhodu mesta, kjer bomo sedaj šli v prodajo zemljišč. Če ne bo šlo s prodajo, pa bomo šli v dodelitev stavbne pravice. Ampak oboje zelo jasno strukturirano. V tej coni želimo namreč imeti dodano vrednost, nova delovna mesta in trajnostni razvoj. Poglejte, zelo lahko bi napolnili občinsko blagajno tako, da prodamo 10.000 kvadratnih metrov površine enemu trgovcu, ki bo imel tam šest zaposlenih. Tega ne želimo. Izola ima malo prostora na razpolago, zato moramo ta prostor zapolniti smotrno. Mi premoženja ne razprodajamo. Prvič zato, ker časi niso primerni, cene so nizke. Pa tudi zato, ker ko enkrat prodaš, tega nimaš več. Zato so vse naše aktivnosti usmerjene v naprej. Če ne bomo delali na daljši rok, bomo res vezani samo na mandatna obdobja. Lahko pa povem, da smo za promocijo izolskih podjetnikov izdelali posebne kataloge. K sodelovanju smo povabili vse podjetnike in kdor je želel, je dal svoje podatke, in kamor koli gremo promoviramo tudi izolsko gospodarstvo.

Kakšna pa je socialna slika? Deloma ste na to vprašanje sicer že odgovorili s tem, ko pravite, da vzdržujete nadstandard.

Rekel bi, da je socialna slika, iz čisto statističnega vidika, podobna kot v ostalem delu države. Ti podatki so sicer skopi, vendar kar želim povedati je, da ni bistvene razlike. Bi si pa želeli, da bi bila boljša. Mislim pa, da z nadstandardom, ki ga ohranjamo in ponekod celo povišujemo pri sofinanciranju delovanja društev in zavodov na področju sociale, zdravstva, šolstva itn., dobro skrbimo za občane. Več bi morala storiti država, na primer z učinkovitim pobiranjem davkov. Ni nam treba odkrivati Amerike. Dovolj bi bilo, da se ozremo po dobrih praksah. Ena takih so davčne blagajne, ki so jih uvedli na Hrvaškem.

Medtem ko vsi opozarjajo na črne gradnje, ste se vi zadev lotili resno in poskušate zadeve izkoreniniti. To sedaj nekatere moti, kljub temu, da zahtevate le zakonitost. Zakaj menite, da je tako in ali boste zaradi teh pritiskov od svoje namere odstopili?

Poglejte, če bi jaz bil populist, se ne bi nikdar lotil tega. V tej občini je bilo skozi čas izoblikovanih 15 različnih aktov ali dokumentov, ki so opredeljevali, kaj se lahko dela na kmetijskih zemljiščih, od leta 1980 naprej. Kmetijske zadruge so prenesle zadeve na občino, občina je leta 1993 vse prenesla na sklad kmetijskih zemljišč. Ta je bil ustanovljen, da zaključi denacionalizacijske postopke in nato bi zemljo, ki bi ostala, vrnil lokalnim skupnostim. Leta 2007 je bil izveden zadnji denacionalizacijski postopek. 50 odstotkov izolskih zemljišč je v rokah sklada. Sklad je v vse zakupne pogodbe vnesel določilo, da na kmetijskih zemljiščih ne sme stati nič, kljub temu, da je vedel, da so določeni objekti postavljeni. Mi smo že pred letom dni skupaj z zakupniki kmetijskih zemljišč in občinsko komisijo za razvoj podeželja našli kup anomalij. Na primer to, da se lahko kmet iz katerega koli dela Slovenije prijavi in dobi v zakup zemljišče v Izoli. Na tem zemljišču ima predkupno pravico. Po drugi strani se ta kmetijska zemljišča zelo drago prodajajo in se ne uporabljajo za to, za kar so namenjena. Sklad smo pozvali, naj pred razpisom za oddajo zemljišč jasno določi, katere kulture se smejo na zemljišču gojiti. To pa zato, da lahko pozneje obdelanost teh zemljišč tudi preverja in v primeru neobdelanih površin, zakupnikom prekine pogodbo. Vendar smo šli še korak naprej. Naredili smo pregled stanja na terenu. Slika je katastrofalna. Na kmetijskih zemljiščih imamo turiste, vikendaše, veliko takih, ki ne gojijo ničesar. Po tem pregledu smo sklad pozvali, naj se loti tistih zakupnikov, ki zemljišča uporabljajo v druge namene. Sklad pa je šel iz totalnega nedela po liniji najmanjšega odpora: lotil se je vseh. Mi sedaj pomagamo vsem občanom, ki objekte uporabljajo res za shranjevanje orodja, za zbiranje deževnice, skratka za kmetovanje. Naš cilj je zelo jasen. Želimo, da so kmetijska zemljišča obdelana in da bodo kmetovalci imeli pogoje za kmetovanje, saj vemo, da traktorja ne morejo imeti v bloku. Ne nazadnje želimo, da lokalna skupnost spet dobi to zemljo nazaj v upravljanje. Problematika teh kmetijskih zemljišč je večplastna in če bi bil populist, se je v tej sivini ne bi lotil. Na terenu imamo vsega, od smetišč do mini vil. Ampak zadevo je treba presekati. Sedaj bomo naredili še 16. tip odloka, da zadeve legaliziramo. Morajo pa ti objekti biti lični, vklopljeni v prostor in zares namenjeni kmetovanju. Tudi sam imam njivo, ki jo obdelujem, in sem v isti kaši kot vsi ostali. Zavedam se, da potrebujemo pogoje za obdelovanje zemlje in pri tem ne bomo nikogar pustili na cedilu. Ljudje naj zemljo obdelujejo, to je naš cilj.

Se boste čez leto dni potegovali za nov mandat?

Če želim dokončati to, kar sem si zastavil, in sicer, da bo občina imela pogoje za nadaljnji razvoj, en mandat v taki situaciji ni dovolj. Nekaj garantiram. Če se ne bi zgodilo to, da smo zadeve začeli sistematsko reševati, bi ta občina že zdavnaj bankrotirala. Zato še enkrat pravim, treba je delati na dolgi rok. Če bomo delali samo na principu populizma, potem se nehajmo jokati, da nam gre slabo. Gremo na volitve in izberimo ljudi, ki bodo nekaj naredili. In to ne le zadnji mesec, ko so volitve, ampak tiste, ki delajo konstantno, z neko rdečo nitjo, z vizijo. To je edina garancija za naprej. Kaj bo pa drugo leto? Mi samo nadaljujemo s tem, kar smo dali v proračun, ker je to za nas obveza.

Ko ste prevzeli funkcijo župana, čeprav to je politična funkcija, ste dejali, da niste politik. To še vedno drži?

Jaz se še vedno nimam za politika. Ker politiki delujejo oziroma so "naštelani" na štiri leta, jaz pa nisem.