Marko Pogačnik je že pred dvajsetimi leti pri Založbi Obzorja izdal delo Moč Zemlje in Kristusova navzočnost. V času, ko zavedanje o ekološki krizi še ni bilo v ospredju, je avtor knjige vedel, da bo človeštvo moralo narediti radikalen spiritualno-materialni preobrat, s katerim bo edino mogoče zaščititi in ohraniti Zemljo. Izvirno sporočilo Pogačnikove knjige tako tesno povezuje ekologijo s teologijo. Na podlagi svojih mistično-elementarnih izkušenj se Pogačnik obrača h Kristusovi navzočnosti v svetu in nam s svojimi branji Evangelijev ter mističnimi uvidi v elementarno Zemljino navzočnost ponuja "ključ do ponovne povezave s kozmičnimi razsežnostmi Božanstva in z elementarnimi svetovi Zemlje".

Svoje delo je nadalje razvijal v smeri premislekov o vlogi femininega načela (Ko se boginja vrne, 1993) ter številnih drugih delih. Če ljudje zares postajamo zrelejši za drugačen, v zavedanju povezanosti z našimi življenjskimi svetovi utemeljen način sobivanja, potem je okoljska teologija tisto področje, v okviru katerega bi se lahko ta sprememba nakazala ali razodela najprej.

Marko Pogačnik

Že Teilhard de Chardin je kot teolog in paleontolog proces Kristogeneze razumel kot postopno prežemanje vsega z Jezusovo navzočnostjo. Teilhard je razumel, da so duhovne energije neločljivo povezane z materialno podstatjo sveta ter kozmičnim Kristusom ter je tako že govoril o t. i. spiritualni materiji. Vodilni feministični teologinji Sally McFague in Elizabeth Johnson v svojih delih tematizirata feminine vidike Božjega kozmičnega telesa ter okoljske teologije. Sodobni ameriški teolog John Caputo pa v Vztrajanju Boga (The Insistence of God) Ješuo razume kot kozmičnega Jezusa, ki je v neposrednem stiku z živalmi in bitji Zemlje, in v katerega telesu "plešejo elementi svoj kozmični ples".

Lenart Škof

Po drugi strani se filozofinja Luce Irigaray v svojem zadnjem delu Z rastlinsko bitjo (Through Vegetal Being) sprašuje o možnostih etike sobivanja, utemeljene na novi kulturi spoštovanja življenja – rastlin, dreves, narave. Nihilizem sodobnega časa, ki nas je v dobi antropocena pripeljal do samega roba ekološke katastrofe ter zanikanja občutenja bližine življenja, je zanjo simptom temeljne pozabe elementarne biti. To post religijsko dobo, ko bo človeštvo, da bi se lahko sploh ohranilo, moralo samo postati bolj božansko, je filozofinja poimenovala s sintagmo 'Doba Duha/Doba Diha'. V Novi kulturi energije (Una nuova cultura dell' energia) je prehod v to prihodnjo kulturo sobivanja z vsem, kar je, povezala z utelešenjem božje razsežnosti v človeku. Ta gesta je bila včasih usmerjena zgolj na onostranstvo, zdaj pa mora postati del našega na novo utelešenega duhovnega in materialnega bivanja. Predobliki te prihodnosti človeštva sta bila zanjo Jezus in Buda.