"Delali smo v mestu Antakya, ki ima 370.000 prebivalcev, približno kot Ljubljana. In v celem mestu verjetno ni hiše, v kateri bi se dalo živeti. Stolpnice, ki se niso podrle, so močno razpokane, nagnjene … neuporabne," opisuje težko izkušnjo Starman. Ljudje med ruševinami iščejo svoje bližnje, zvečer pa spredaj zakurijo ogenj, da se nekoliko pogrejejo in nekako prespijo noč. Temperature se ponoči spustijo pod ničlo.

Zadovoljen je z izbrano vrsto, ki je bila napotena na pomoč v Turčijo, saj so bili vsi "motivirani za delo, zrele osebe, ki se zavedajo nevarnosti, v katero se podajajo". "Takoj smo se dogovorili, da bomo pazili eden na drugega. V nobenem primeru ni bil nihče sam. Ko smo delali, so drugi vedno pazili, kaj se dogaja okoli njega in predvidevali, kaj se lahko zgodi. Niti enkrat ni prišlo do konflikta," nadaljuje.

Reševalec Chili s svojim vodnikom Romanom Starmanom

V Turčijo se je odpravilo enajst pripadnikov civilne zaščite, od tega je bilo sedem vodnikov reševalnih psov. Poleg Starmana so to bili še Matjaž Bolka, Andrej Žunič, Robert Anžič, Borut Modic, Tomi Dražumerič in Uroš Sečkar ter njihovi psi.

Starman se je z Bolko in Dražumeričem udeležil podobne intervencije že leta 2009 na Sumatri, vendar so na kraj prispeli prepozno, da bi reševali.

Vseh sedem psov iz odprave ima mednarodno reševalsko licenco IRO rubble MRT, ki je najvišje reševalsko potrdilo in Starman ne skriva, da je potrebno za takšno "lento" v delo s psom vložiti ogromno dela. "To delo se je obrestovalo. Psi so zdržali ves stres, ki je nastal, ko so se morali gibati po nevarni in težko prehodni podlagi, ki je do takrat niso še nikoli preizkusili," je zadovoljen. Trenirajo namreč vedno na umetnih ruševinah, ki pa so varne in ni nevarnosti, da bi se porušile ali kako drugače poškodovale.

Poleg tega je na potresnem območju veliko vonjav, ki zmotijo pasji smrček – odprti hladilniki z mesom, druga hrana, oblačila, trupla, ki razpadajo … "Naši psi so pokazali, da so kos vsem tem preprekam in različnim materialom in so med vsemi motečimi vonji lahko zaznali vonj živega človeka. Ko je pes nakazal, da je v bližini človek, smo za potrditev vedno poslali še najmanj dva psa. Ko so vsi nakazali človeški vonj na istem mestu, smo ekipi za izkopavanje sporočili, da je na tem mestu zasut živ človek," opisuje.

Ob vsaki ruševini so bili domačini z vsaj nekaj orodja, ki so počakali na sporočilo reševalnih psov in takoj pričeli z odkopavanjem.

"Ko smo se pojavili na delovišču, bi nas najraje raztrgali na vse strani. Od povsod so prihajale prošnje, naj pridemo k njim iskat. Samo z odločno voljo in s pomočjo izjemnih prevajalcev, članov turške jamarske zveze, smo ohranili nek sistem in organiziranost ekipe. Bilo je zelo čustveno," se spominja Starman.

Prvi dan, ko so pričeli z delom, so se razdelili v dve skupini. Starmana in Anžiča je prevajalec na prošnjo domačina napotil k bližnji ruševini, kjer so pogrešali dve osebi. Ženska ob ruševini je planila v jok, ko ju je zagledala, saj sta bila zasuta njena starša. Šlo je za manjšo stolpnico, ki se je sesedla tako, da so zgornja nadstropja stisnila pritličje in prvo nadstropje v "palačinko".

"Ob pogledu na ruševino sem takoj predvideval, da ni možnosti preživetja. Val čustev je bil tako močan, da so me oblile solze. Oddelali smo, povedali, da žal nismo bili uspešni in šli dalje. To je samo en primer."

Koliko življenj so rešili, naši reševalci ne vedo. Saj so v trenutku, ko so psi nakazali živega človeka, samo obvestili domačine in šli iskat naprej.

"Na intervenciji smo dobili mnogo izkušenj. Ko sedaj premišljujem, ugotavljam, da mnogo dejstev, ki smo se jih učili, sploh ne drži. Vprašanja, ki jih sprašujemo pred pričetkom iskanja na izpitih – lepo vas prosim, koga naj sploh vprašamo?" je iskren Starman.

Pet od sedmih psov je bilo poškodovanih, večinoma po blazinicah in drugje po tačkah. Starman zato meni: "Trening na ruševinah brez uporabe copatk za pse je šport. Za resno delo moramo pse nujno naučiti iskanja v zaščitnih copatih. Za mojega Chilija sem imel s seboj copatke. Težava je bila, ker jih ni vajen in ni znal hoditi z njimi. Neuporabno. Takoj prvo iskanje se je zaključilo z rano na zadnji levi taci."

Na žalost, je resničen dogodek tisti, kjer je mogoče pridobiti največ znanja. Kot še poudarja Starman: "Mi gremo naprej z novo izkušnjo, ljudje pa so ostali v svoji nesreči. Bojim se, da bomo prehitro pozabili nanje."