Mišo Alkalaj, magister matematike, vodja centra za mrežno infrastrukturo na Inštitutu Jožefa Štefana, je najglasnejši skeptik teorije o globalnem segrevanju.

Menda nas po napovedih čaka zelo mrzla zima. Se dogaja kaj posebnega ali preprosto le vreme?

Res, nemški mediji že poročajo o "najbolj hladnem in zgodnjem začetku zime v 200 letih" (na primer RTL, DW), nemška mesta pripravljajo rekordne zaloge peska in soli za posipanje cest. V Južni Dakoti v ZDA je že zapadlo preko meter snega in mraz je pomoril stotine glav živine. WeatherAction in še mnogi britanski analitiki, ki so v preteklosti najbolje zadeli srednjeročne napovedi, predvidevajo "najhujšo zimo v desetletjih". Po drugi strani britanska uradna meteorološka služba Met Office trdi, da bo zima mila in topla – ampak prav Met Office je v zadnjih letih močno zgrešila srednje- in dolgoročne napovedi. Ker se je ogrevanje podnebja ustavilo pred skoraj 17 leti, je seveda bolj verjetno, da bo prihodnja zima hladnejša, kot da bi bila toplejša.

Po mnenju mnogih so skrajni vremenski pojavi vse pogostejši. Ali to drži?

Ne drži, meritve kažejo nasprotno. Na primer: energija tropskih ciklonov, iz katerih nastanejo orkani in tajfuni, je trenutno na zelo nizki ravni. Primer: od orkana Katrina leta 2005 ZDA ni dosegel noben jakosti nad 3. Razvpiti Sandy je bil le jakosti 2, od tega je že 8 let in morali bi poseči 100 let nazaj v zgodovino, da bi našli tako dolgo obdobje brez večjih orkanov. Podsaharska Afrika je doživela najhujšo sušo leta 1984, ko je Sahara dosegla svoj največji obseg v človeški zgodovini; od takrat se obseg Sahare in drugih puščav dejansko zmanjšuje. Alpe so doživele svojo najbolj sneženo zimo leta 1950 in najbolj suho 1929. Podobne podatke lahko najdemo za celoten svet, naše današnje vreme niti v zadnjih 200 letih ni v ničemer skrajno, prej bi lahko rekli, da je neobičajno pohlevno.

Občutek velikega dela javnosti, da so skrajni vremenski pojavi vse pogostejši, je posledica vse večjega medijskega senzacionalizma. Danes je že kar običajno, da televizijska poročila in časopisi o vsakem malo obilnejšem dežju poročajo kot o "katastrofalnih nalivih", močnejši veter je takoj "orkanski"; če poleti dva tedna ne pade dež in se prične na poljih nad prodnimi nanosi sušiti koruza, ki za taka polja sploh ni primerna, poročajo o "strahotni suši". Enkrat po letu 1990 so urbanistični uradi prenehali upoštevati mnenja hidrologov in izdali so množico gradbenih dovoljenj na poplavnih terenih in ko danes že malo obilnejše deževje take hiše zalije, so to seveda "katastrofalne poplave". Žal na naše mnenje bolj vpliva pogostost še tako pretiranih medijskih poročil kot realni podatki, s katerimi se zelo redko srečamo.

Večina jih je mnenja, da je za naraščanje teh skrajnih pojavov krivo segrevanje ozračja

Tako je mogoče brati na primer na spletu Ala Gora ali v objavah poklicnih okoljevarstvenih skupin, vendar ne v znanstvenih člankih. Ne le, da meritve kažejo drugače, taka teza je celo v nasprotju z osnovami meteorologije.

Skrajni vremenski pojavi, kot so orkani, tajfuni, tornadi …, so namreč posledica temperaturnih razlik med hladnim zrakom na polih ali večjih gorskih planotah in toplejšim zrakom nad morjem, predvsem na Ekvatorju. Večja ko je razlika v temperaturi, močnejši in bolj pogosti so ti pojavi; in obratno. A hladen zrak nad poli in planotami vsebuje manj vlage in ima zato manjšo toplotno kapaciteto kot toplejši zrak nad morjem.

Če so torej ozračje iz kakršnihkoli razlogov ogreva, se bo bolj suh hladnejši zrak ogrel hitreje, temperaturna razlika bo torej upadla in s tem tudi pogostost ter intenzivnost skrajnih vremenskih pojavov. In točno to se je dejansko dogajalo od leta 1975 dalje: ozračje se je zaradi povečane osončenosti segrevalo, pogostost ter intenzivnost skrajnih vremenskih pojavov pa je upadala, kot je lepo razvidno iz podatkov o ciklonih, tornadih, padavinah.

Če se pa ozračje ohlaja, potem se bolj suh zrak nad poli in gorskimi planotami ohladi hitreje kot vlažnejši nad morjem, temperaturne razlike torej narastejo in skrajni vremenski pojavi postanejo bolj pogosti ter bolj intenzivni. Zato so naši predniki doživljali najbolj skrajne vremenske pojave med najhladnešim obdobjem zadnjih 1000 let, med t. i. malo ledeno dobo (1550–1850). Takrat so na primer na severnem Atlantiku divjali tako hudi viharji, da so valovi na obalah Škotske in Anglije odnesli cele vasi. In kaj podobnega čaka tudi nas, če bi se sedanja stagnacija temperatur prevesila v močnejše ohlajanje.

Vi pa vedno poudarjate, da se ozračje ne segreva, temveč ohlaja.

To ni moja ugotovitev, tako kažejo meritve. Celo IPCC AR5 priznava, da globalne temperature (vsaj) zadnjih 15 let stagnirajo – v njihovi terminologiji je to "pavza v ogrevanju", ki bo trajala še najmanj 5 do celo 30 let. Seveda se bo po trditvah IPCC potem spet ogrelo, jasno, zaradi človeških izpustov CO₂, ampak njihove zelo dolgoročne napovedi temeljijo samo na rezultatih računalniških modelov.  Zemlja vsaj od leta 2003 dalje oddaja več toplote, kot jo prejema od Sonca, torej se ohlaja.

Podatki meteorologov govorijo drugače. V zadnjih sto letih se je Zemlja segrela za 0,7 stopinje, temperatura zraka v Evropi pa se je v povprečju dvignila za eno stopinjo. Kaj odgovarjate?

Ljudem, ki tezo o ogrevanju podnebja zaradi človeških izpustov toplogrednih plinov dokazujejo z razliko med temperaturama leta 1900 in leta 2000, običajno predočim naslednjo paralelo. Naši osebni prejemki vse življenje rastejo. Zveni neverjetno? Ampak če trditev "dokazujem" samo z linearnim trendom prihodkov skozi celotno življenje, ni povsem neresnična.

Ko se rodimo, je naš osebni dohodek nič. Vsaj del življenja smo redno zaposleni ali kaj "fušamo", torej je takrat naš prihodek večji od nič. In tudi če smo danes nezaposleni, brez socialnih prejemkov, bo linearni trend od našega rojstva do danes naraščal – ker je pač linearni trend premica, ki se najbolje (po metodi najmanjših kvadratov) sklada z dejansko krivuljo naših prejemkov. Seveda je taka razlaga ekonomsko nesmiselna in praktično neuporabna, saj nam nič ne pove o vzrokih. In enako nesmiseln je tudi "dokaz", da naj bi se od leta 1900 do 2000 globalne temperature dvignile za 0,7 °C.

Najprej se spomnimo, da se je z letom 1850 končala mala ledena doba, najhladnejše obdobje v zadnjih 1000 letih. Potem se je v obdobju 1860–1880 podnebje ogrevalo za 0,163 °C na desetletje, torej skoraj enako hitro kot v obdobju "globalnega ogrevanja" 1975–1998 (0,166 °C/desetletje). Obdobju ogrevanja 1860–1880 je sledila stagnacija temperatur do leta 1910, potem pa je spet sledilo ogrevanje po stopnji 0,15 °C/desetletje in leto 1936 je bilo dejansko najtoplejše leto 20. stoletja. Od leta 1940 do 1951 se je podnebje hitro ohlajalo, potem so temperature približno stagnirale do leta 1975, ko se je začelo najnovejše obdobje ogrevanja. Od leta 1998 dalje spet beležimo stagnacijo temperatur in od 2003 dalje rahlo ohlajanje.

Trditev o navidezno enovitem dvigu globalnih temperatur za 0,7 °C v 20. stoletju je najmanj zavajajoča, ker ogrevanje ni bilo stalno, ampak so se izmenjavala obdobja ogrevanja in ohlajanja kot skozi vso znano zgodovino. Že iz temperaturnih sprememb v 20. stoletju je torej očitno, da vzrok ogrevanja ne morejo biti človeški izpusti toplogrednih plinov, ki so v vsem tem obdobju, iz leta v leto samo naraščali.

So potem višje obdavčitve in plačevanje dajatev za okolje, ki so nastale na podlagi globalnega segrevanja, samo iskanje poti do hitrega zaslužka?

Ali veste, kdo in kdaj je prvi uvedel davek na plače? Britanski ministrski predsednik William Pitt mlajši leta 1798 kot začasen in namenski davek za pokritje stroškov napoleonskih vojn. Napoleonske vojne so se končale leta 1815, ampak Britanci še vedno plačujejo dohodnino (in celo višjo kot v času Pitta mlajšega), pa mi jo tudi. Vzrok za uvedbo davka je vedno povečanje vladnih izdatkov, davki pa ostanejo tudi, ko ni več povoda, ki ga je oblast navedla kot razlog za uvedbo.

In po mojem je tako tudi z raznimi dajatvami za okolje, od katerih se denar v končni fazi steka v enotni proračun ali v žepe političnih zaveznikov. Obdavčitev izpustov CO₂, ker s tem domnevno rešujemo planet pred katastrofalnim ogrevanjem, je primeren izgovor, ampak če oblast ne bi imela tega, bi nam denar prav tako pobrala, samo z drugačnim izgovorom. Vsakovrstne subvencije za "zniževanje ogljika" so pa seveda predvsem politični klientelizem, kupovanje podpore in plačevanje uslug političnim zaveznikom – povod bi bila lahko tudi na primer subvencionirana proizvodnja plavih kravat, ki bi bile za vse moške obvezne.

Kaj nas potem v prihodnosti čaka? Mogoče ledena doba?

Ledena doba je vsekakor v naši prihodnosti, ampak čez vsaj 1000 let. Klimatologi, ki opozarjajo na možnost resnega ohlajanja, dejansko poudarjajo podobnosti z malo ledeno dobo (1550–1850) oziroma predvsem z razmerami na začetku t. i. Mauderjevega minimuma (1645–1715), ki je sovpadal z najhladnejšim obdobjem male ledene dobe. V tistem času so bile temperature za kakih 2 °C nižje, kot so danes. Kot primer: Temza je v Londonu pozimi tako na debelo zamrznila, da so imeli na ledu božične sejme.

Kako pa je s krivdo človeka na spremembe v ozračju?

Človeška dejavnost nedvomno povzroča lokalne spremembe podnebja. Na primer: zgodovinski podatki za mesto New York kažejo, da so v 20. stoletju povprečne temperature tam zrastle za kar 8 °C. Pojav je znan kot ogrevanje urbanih otokov (UIH) in je v različni meri opazen v vseh pozidanih okoljih. Žal je večina merilnih naprav v urbanih okoljih ali v neposredni okolici, zato so ocene o stopnji globalnega ogrevanja v 20. stoletju pretirane.

UIH ima tudi posledice, na primer pri intenzivnosti padavin: ker povzročajo urbana okolja močnejše vertikalne tokove, dviganje toplega zraka pogosto odrine zračne tokove v višje plasti, kjer zaradi nižjih temperatur vlaga hitreje kondenzira, so posledica močnejši nalivi v mestih ali na njihovem obrobju. Poleg tega je v mestih tipično več prašnih delcev kot v nepozidanih okoljih, ti delci pa predstavljajo kondenzacijska jedra za zračno vlago, kar še poveča intenzivnost padavin. Tudi na druge načine je ozračje v mestih drugačno kot na nenaseljenih območjih, že zaradi velike gostote industrije, prometa in ljudi.

Ampak globalno so ti vplivi zanemarljivi, ker naša pozidana okolja zasedajo le majhen del površine Zemlje. Vse, kar so ljudje zgradili po svetu, bi lahko pospravili na ozemlje npr. Nemčije, pa bi še ostalo prostora.

Kaj predlagate ljudem, ki o teh stvari berejo v medijih? Komu in kaj verjeti?

Objektivne meritve o stanju okolja je seveda mogoče najti v znanstveni literaturi, ampak zavedam se, da večina ljudi nima niti časa niti veselja, da bi to sledila. Vendar lahko tudi iz drugih indicev ugotovimo, da je s tezo o katastrofalnem vplivu človeških izpustov toplogrednih plinov nekaj narobe.

Najprej se moramo zavedati, da znanost ni demokracija. Znanstvena teorija ni veljavna zato, ker tako misli nekakšna večina. Spomnimo se, do leta 1543 je bila velika večina evropskih znanstvenikov prepričana, da se Sonce vrti okoli Zemlje, pa najbrž ni bilo res (leta 1543 je izšla knjiga Nikolaja Kopernika “De revolutionibus orbium coelestium”). 

Zavedati se je tudi treba, da naravoslovne znanstvene teorije nikoli ni mogoče teoretično dokazati, vendar jo le ena meritev, ki nasprotuje njenim napovedim, povsem razveljavi. Človeški izpusti toplogrednih plinov naj bi povzročali vse hitrejše ogrevanje; ampak človeški izpusti so zadnjih 16 let ves čas naraščali, ogrevanje podnebja pa se je ustavilo. Že samo to dokazuje, da teza o antropogenem ogrevanju znanstveno ne drži.

Lahko bi se tudi vprašali, zakaj naj bi bil napovedan dvig globalnih temperatur za 1–1,5 °C v naslednijih 50 letih katastrofalen, kot nas prepričujejo. Kaj je zame bolje – toplejše ali hladnejše vreme? Večina človeštva živi v t. i. zmerni klimatski coni, kjer se izmenjujejo temperaturno zelo različni letni časi. Kako bi jim torej "toplejše" vreme lahko škodilo? In če je prav domnevno ogrevanje grožnja, zaradi katere nam višajo davke, kaj ni to nekako podobno, kot da bi vam grozil, da vam bom dal čokolado, če mi ne plačate?

In končno, za tiste, ki bi vendarle radi prebrali kaj malo lažje znanstvene literature na to temo, lahko ponudim spletno izvedenko moje knjige "Podnebna prevara" na naslovu http://www.podnebna-prevara.si/ppwwww/Podnebna_prevara_WWW.html .

Če za ozračje nismo krivi mi, kako je potem nujen razvoj novih in bolj čistih virov energij? Trenuten razvoj naj bi zavirali naftni lobiji. Kaj menite o tem?

Teorije zarote, da "naftni lobiji" zavirajo razvoj novih čistejših virov energije, lahko temeljijo samo na nepoznavanju tehnologije. Pogosta teorija zarote je, da naftna podjetja preprečujejo razvoj vozil na vodik, ki temelji kar na nepoznavanju kemije. Žal ne živimo, recimo, na Saturnu, kjer bi lahko iz ozračja črpali elementarni vodik. Na Zemlji prostega vodika ni, pridobimo ga lahko le z elektrolizo ali termolizo vode – pri tem gre pa najmanj 40 % vložene energije v odpadno toploto. Z eno kWh električne energije, ki smo jo generirali na primer iz premoga, lahko torej pridobimo elementarni vodik, ki bi lahko oddal največ 0,6 kWh energije. In to še predno upoštevamo, da ga je treba še stisniti in pospraviti v primerne jeklenke.

Takih znanstveno nepismenih teorij zarote je še veliko, ampak padejo že na prvem logičnem premisleku: naftna in druga energetska podjetja energijo "prodajajo". V njihovem interesu je torej, da jo čim ceneje proizvedejo.

A to seveda ne pomeni, da ne potrebujemo novih virov energije. Ne takoj, za naslednjih vsaj 200 let smo še zadostno preskrbljeni s plinom iz skrilavcev in hidrometana ter zalogami kerogena (shale oil), tudi ob sedanji rasti porabe. Vendar so zaloge tako fosilnih goriv kot urana ter drugih uporabnih energentov omejene, zato jih bomo slej ali prej izčrpali. Ampak nove uporabne vire ves čas tudi iščemo. Na primer: znanstveniki skušajo razviti uporabno jedrsko fuzijo v mednarodnem projektu ITER. Tako smo že blizu praktične uporabe termonuklearnih central na torij, razvijamo tudi učinkovitejše metode za izkoriščanje že znanih virov in še marsikaj drugega. To je edino smiselna pot do novih, bolj čistih in učinkovitih virov energije, ki naj človeštvu zagotovijo dolgoročno energetsko zadostnost. Ne pa visoko subvencionirano postavljanje fotopanelov ali vetrnih elektrarn tudi, če bi nekako uspeli desetkratno povečati njihovo učinkovitost, z generirano energijo ne bi mogli pokriti niti 10 % današnjih potreb. Naša civilizacija pa niti teoretično ne more preživeti ob 90-odstotnem zmanjšanju razpoložljive energije. Zato je politično popularno "spodbujanje zelenih tehnologij" samo razmetavanje sredstev, s katerimi bi lahko naredili kaj bistveno bolj koristnega.

Predvsem se pa moramo zavedati, da z današnjim znanjem sploh ne moremo napovedati, kakšne bodo energetske potrebe človeštva čez, recimo, 50 let in še manj, kakšne vire bodo takrat znali izkoriščati.

Ali so vodilni zagovorniki teze o vpletenosti človeka na višje temperature plačani ali menite, da sami tudi tako mislijo?

Ne vem, kaj ljudje, kot so Michael E. Mann, Kevin Trenberth, Phil Jones, Rajendra Pachauri ali Lučka Kajfež Bogataj, zares mislijo, čeprav je nesporno, da jim "politično korektno" stališče prinaša tudi materialne koristi. Sam sem prej pripravljen verjeti, da se je teorija o antropogenem ogrevanju podnebja pričela kot nekoliko zgrešena hipoteza, potem se je pa vmešala politika in propaganda je prevladala nad znanostjo.

Objektivne znanstvene raziskave razvoja podnebja so še kako nujne, saj je od klimatskih pogojev ključna pridelava hrane, ki je temeljni pogoj za naše preživetje. Počasi se svet vendarle otresa dogme o antropogenih podnebnih spremembah in morda bo tudi v klimatologiji sčasoma spet prevladala znanost nad propagando. Upajmo le, da bo sedanje še relativno toplo podnebje zdržalo dovolj dolgo, da se politika spametuje, sicer bomo preteklih 20 let politične neumnosti drago plačali.