Kako se je začela razvijati ideja za snemanje celovečernega filma Rimska zgodba? 

Ideja o filmu se je porodila pred nekaj leti in čeprav je ideja v začetku doživela veliko posmeha, se zdaj stvari počasi realizirajo. V našem društvu imamo veliko izkušenj z Rimljani. Redno se udeležujemo dogodkov, kjer se predstavljamo kot rimsko društvo. Imamo veliko kostumov in rekvizitov še od bitko pod Zemonom in tako smo se odločili, da je treba te reči izkoristiti. Sam sicer v začetku nisem bil najbolj zagret za rimsko komedijo, ampak sem nekako vseeno napisal scenarij, ki se mi zdi zadovoljiv. Skratka predvsem smo šli v to zaradi izkušenj. Najprej je bi scenarij dolg  za 45 minut filma, zdaj se je pa kar razširil.

Ti si pri filmu scenarist in režiser?

Ja, to dvoje. Zadnje snemanje pa sem tudi igral. Obiskoval sem gimnazijo v Novi Gorici, dramsko gledališko smer, in v življenju me zanima predvsem igra. Društvo mi je prepustilo režijo in scenarij, tako sem se moral v filmu izogniti večjim vlogam. Dodelil sem si le manjši prizor, ki pa je kar zanimiv.

Ko govoriva o društvu, govoriva seveda o društvu Teodozij Vrhpolje, kakšno društvo je to?

Društvo ima ogromen spekter dogodkov. Sam z društvom sodelujem že več let. Človek, ki ga zanima film, se bo v društvi definitivno dobil, saj ponuja odskočno desko za dokazovanje v umetniški sferi. Društvo je pred leti  organiziralo legendarne bitke pod Zemonom, kot kulturno društvo pa prireja predvsem kulturne in izobraževalne dogodke.

V društvu ste že posneli en film, Sosedska (ne)ljubezen …

Tam sem sodeloval tudi kot scenarist in nekaj malega kot igralec. Lepe spomine imam na ta film, s tistim smo začeli. Čeprav vsakič, ko ga gledam, v njem odkrijem nove napake, mi je všeč, ker se s tem učim. Nekje je pač treba začeti in mi so začeli s tem. Pri filmu se združimo  različni karakterji. Nismo vsi isti, želimo pa biti vsi enaki. To mi je pri filmu najbolj všeč. Ker združuje različna področja.

Ljudje razumejo povezave med Rimljani in Vipavo?

V nedeljo, 7. septembra, smo praznovali 1620 let od bitke med Teodozijem in Evgenijem. Bitka se je dogajala prav na tem področju  in je bila najpomembnejši svetovni dogodek na naših tleh. Z zmago Teodozija se je v zahodnem svetu utrdila krščanska vera. Veliko je špekulacij, kje je bitka točno bila, ampak dejstvo je, da je bila v naši okolici.

Se film dotikala teh zgodovinskih dogodkov?

Ne, zgodba je popolnoma fiktivna. Rimska zgodba ni samo rimska zgodba, je lahko tudi slovenska zgodba. Med rimskim in današnjim časom se da povleči veliko vzporednic. Prezgodaj je govoriti, a marsikoga bo ta rimska zgodba morda zbodla, kar je pa bistvo umetnosti. Glavna pripoved se vrti okrog dveh plebejcev, ki sta sama izvrševalca višjega povelja, to pa vemo, da je slabo. Rimsko življenje, kot ga poznamo, je sicer zelo primerljivo z današnjimi časi.

Lahko izvemo še kaj več o vsebini filma?

Dva stražarja, ki stražita vilo pomembnega lokalnega politika – pa smo že pri aktualizaciji – bosta priči prihodu manjše veteranske rimske legije, ki bo prišla zahtevat večje plačilo. Glavni protagonist, ki ni pozitiven lik, Antonius – lokalni pomembnež, neke vrste župan svoje vasi – ne plača dovolj svojih vojakov, zato se ti pridejo pritoževat. Antonius jih zavrne z razlogom, da ima druge obveznosti. Tako že vidimo, kam bo stekel potek zgodbe … Ta čas mestecu grozijo barbarski upadi. Na koncu barbari tudi pridejo, a ti nastopajo kot pozitivni akterji, saj predstavljajo  težavo, ki je potrebna, da razkrije naše napake.

Koliko ljudi stoji  za snemanjem celovečernega filma?

Gre za približno štirideset igralcev, govorim o govorljivih vlogah, posebej aktivnih igralcev je deset. Za tem je še približno najmanj sedemdeset ljudi, ki so statisti. Sodeluje tudi nekaj strokovnih sodelavcev, vendar za enkrat njihovih imen še ne bom razkrival, ker so tudi sami izrazili željo, naj se to na koncu pove. Vsekakor pa gre za dva kar priznana filmska režiserja.

Vsi pa delate na prostovoljni bazi?

Ja, brez prostovoljstva bi ta film že zdavnaj bankrotiral, z njim pa najbrž še ena občina (smeh). V ta namen smo natisnili okrog 300 majic, da lahko vsakemu, ki sodeluje, damo vsaj eno majico. Na snemanjih igralce sicer postrežemo  s hrano in pijačo, ostalo pa je poplačano zgolj z dobro voljo in veseljem. Trudimo se ljudi plačati vsaj s pokloni. K sreči igralci in ekipa razumejo, da projekt sloni na prostovoljni bazi.

Kakšen je sicer proračun filma za stroške, ki se jih ne da plačati z dobro voljo in veseljem?

Proračun je zadovoljiv in dovolj dober, da bomo film speljali do konca. Več o tem ne bi govoril. Denar dobivamo od sponzorjev, pomagajo pa tudi lokalna skupnost in različni meceni.

Kakšna je časovnica filma in kako vam jo uspeva zasledovati? Vam je letošnje deževno poletje  kaj nagajalo?

Začeli smo junija z manjšimi, a pomembnimi prizori. Snemamo na prostem, kar pomeni dodatno breme, saj nimamo stalnega vira električne energije. Do sedaj smo posneli približno 50 strani scenarija. Nenapisano pravilo pravi: ena stran scenarija približno minuto filma. Manjka nam še 35 strani. So pa pred nami še najtežja snemanja.

Kateri prizor v filmu bo terjal največ dela?

En zalogaj je bitka zaradi organizacijskih in logističnih zadev. Še večji zalogaj pa bo prizor z zabave. Gre za zabavo v rimskem slogu. Dogajala se bo zvečer, snemali jo bomo konec septembra oziroma prvi vikend v oktobru. Kar se tiče teme, bo s tem sreča, ampak vsaka tema je velik zalogaj za luči. Film je treba osvetliti, da zgleda tako, kot da ni osvetljen,  hkrati pa mora biti vse vidno. Z napačno osvetlitvijo lahko hitro izpade vse umetno in kičasto. Za prizor bo treba tudi veliko statistov, ki jih je treba postaviti in animirati, da ne izpadejo umetno. Zahtevna pa bo tudi scenografija, mize, hrana, pijača, jedača.

Potem se pa začne montaža?

Nekaj prizorov je že poizkusno zmontiranih. So super. Verjamem pa, da bo vse skupaj še boljše izpadlo, ko bo vpeto v celoten film.

Kdaj lahko pričakujemo premiero?

Ali v začetku naslednjega poletja ali pa ob začetku naslednje jeseni, torej enkrat te dni.