Rektorica Univerze na Primorskem in doktorica matematike Klavdija Kutnar (foto: Miha Peroša)

Kako se je UP organizirala v času epidemije pri izvajanju predavanj, vaj, delu s študenti? Kako je konkretno organizirano delo?

Študijski proces smo zelo hitro prenesli v spletno okolje in s tem začeli z izobraževanjem na daljavo. Na tak način izvajamo predavanja, seminarje in vaje, kjer je to mogoče. Vse članice Univerze na Primorskem uporabljajo učno okolje Moodle (e-učilnica), predavanja in seminarji pa se vršijo preko različnih videokonferenčnih sistemov, kot so predvsem Zoom, MS Teams, Webex in Jitsi. Del vsebin bomo izvedli, ko bo to mogoče. To so predvsem laboratorijske vaje in prakse v delovnih okoljih. Druge vidike študija pa smo prilagodili na način, da jih je možno izvajati tudi na daljavo, na primer zagovore zaključnih del, preverjanja in ocenjavanja znanj.

Kako ocenjujete tak sistem dela in kako so ga sprejeli študenti?

Večina študentov ocenjuje uporabo e-okolij kot primerno. Med njimi smo izvedli anketo, rezultati so pokazali, da se 57 odstotkom zdijo okolja primerna, dodatnim 35 odstotkom pa delno primerna. V danih razmerah tako poučevanje in učenje potekata prilagojeno, študenti pa so se hitro prilagodili novi situaciji in izkazali veliko mero zagnanosti in motivacije za nadaljevanje študija v vseh razmerah.

Ali obstaja možnost, da boste študij na daljavo ali vsaj kakšen del trenutnega 'modela' ohranili tudi v prihodnje?

Univerza je že pred epidemijo uporabljala posamezna spletna orodja. Med temi so na primer e-učilnice, ki so na vseh članicah enako konfigurirane in enako nadzorovane (varnostne kopije, arhviranje). Te bomo uporabljali tudi v prihodnje. Tudi sicer na UP poteka projekt, s katerim spodbujamo uporabo IKT v pedagoškem procesu. S tem bomo nadaljevali tudi v prihodnje, projektni rezultati pa so zbrani na spletni strani Odprta UP.

Vendar pa je zelo hitro izkazalo, da spletno učenje ne more nadomestiti učenja in poučevanja s fizično prisotnostjo. Metode dela so okrnjene, znanja ni mogoče enako kakovostno predati, hkrati pa nekaterih vsebin sploh ne moremo izvajati v spletnem okolju (na primer praktičnega usposabljanja, terenskega in laboratorijskega dela). Da lahko zagotavljamo enake standarde, morajo tudi študenti vložiti precej več svojega dela. Že zdaj ugotavljamo, da je živi stik med različnimi osebami v naši univerzitetni skupnosti ključen. Tako da bomo v prihodnje pristope uporabljali okrnjeno.

Kako bodo potekali izpiti, če se ukrepi zaradi epidemije zavlečejo?

Obstajata dve rešitvi in obeh se poslužujemo. Izvajalci imajo možnost, da prilagodijo način preverjanja in ocenjevanja znanja, kar mora potrditi tudi Senat univerze. Prvi paket sprememb je že potrjen, pričakujemo pa, da bo teh v maju še več. Študenti prejemajo obvestila s strani svojih fakultet in učiteljev. Nekateri profesorji pa so se odločili, da bodo preverjanje in ocenjevanja znanja obdržali in ga izvedli na daljavo. V ta namen je univerza izdala navodila, ki izvajalcem priporočajo načine izvedb.

Ali vsi sodelavci UP zdaj delajo od doma? Kako ocenjujejo tak način dela?

Večina sodelavcev dela od doma. Posamezniki pa še vedno prihajajo na delo v prostore univerze, saj zagotavljajo nemoteno delovanje (npr. IKT-podpora in pošta). Sprva so način dela dobro sprejeli, kar je pokazala tudi anketa med zaposlenimi. Po več kot mesecu dela od doma pa počasi že prihajajo pozivi sodelavcev, da se želijo vrniti v prostore univerze. Trenutno iščemo varne načine počasnega vračanja v delovne prostore. Seveda pa bo to v prvi fazi prostovoljno in le za sodelavce, ki si bodo tega želeli. Ostali bodo imeli še vedno možnost opravljanja dela od doma.

Univerza na Primorskem je bila ena prvih ustanov v Sloveniji, ki je preventivno zaprla vrata. Kaj je prispevalo k tej odločitvi?

Res je. Bili smo prva univerza, ki je uvajala in uvedla posamezne ukrepe. Tako smo bili tudi prvi, ki smo omejili fizični dostop do stavb in preselili izvajanje pedagoškega procesa v spletno okolje. To je predvsem posledica naše bližine z Italijo. Naši stiki z njimi so namreč resnično intenzivni, hkrati pa smo nadobudno spremljali potek širjenja bolezni pri njih. Ko smo opazili, da je začela preraščati pričakovane okvire, smo se odločili za strožje ukrepe, s čimer smo želeli po svojih močeh preprečiti najhujše.