Svetovni prvak, kakšen je občutek, ko veš, da si  na vrhu sveta?

Ja, tokrat v bistvu (že) četrtič. Tri naslove sem dosegel v mlajših kategorijah med letoma 2007 in 2009, letos pa sem si prvič priboril naslov v članski kategoriji, ki je hkrati zadnja. Stati na najvišji stopnički je edinstven občutek, saj tedaj vem, da je moj trud poplačan.

Je lažje priti na prestol kot tam ostati?

Tako jaz kot moja konkurenca je usmerjena k zmagi in se na prvenstva pripravlja celo leto. Že ob vstopu v dvorano začutim obračajoče se glave in adrenalin mi naraste, saj vem, da bo vsak dal vse od sebe, da me bo premagal. Na tak način si oni gradijo sloves, z zmago nad tako rekoč najboljšim. Zato moram biti tudi mentalno pripravljen, da sem kos vsakemu, ki mi pride naproti. Počutim se nekako odgovoren, da naziv ostane v Sloveniji, da sem na koncu zadovoljen sam in da so zadovoljni tudi tisti, ki so mi v oporo. Sam nimam nikoli previsokih pričakovanj, saj se tekmovanje lahko razplete v vse smeri. Pritisk name povzročajo zgolj spodbude ljudi, ki me že pred odhodom na tekmovanja vidijo v vrhu.

Kakšno tekmovanje je pravzaprav potekalo na Danskem, kjer si postal svetovni prvak?

Na Danskem je potekalo uradno svetovno prvenstvo, ki ga organizira organizacija IDO (International dance organization).

Sicer si bil letos ti kar dvakrat svetovni prvak, enkrat posamično drugič s skupino, katero zlato je slajše?

V ospredje postavljam svojo skupino, saj smo po dolgoletnih poizkusih zavihteti se na vrh sveta končno to tudi dosegli. Ker smo s soplesalci zelo dobri prijatelji tudi izven dvoran, je občutek zmage še slajši.

Govorimo seveda o skupini Go-Breakers …

Tako je. Začetki segajo v leto 2003, ko sem skupino osnoval skupaj s starejšima bratoma. Sedaj za imenom stoji 7 fantov (Edi in Tomi Činej, Sandi Gabrijelčič, Tim Babnik, Kevin Mekicar, Gregor Fabjan in Matija Miščič). Redno tekmujemo in nastopamo tudi zunaj slovenskih meja. Na začetku smo bili samouki, zato je bil napredek težek in počasen, a nas je predanost korak za korakom vodila naprej. Prva tri leta smo le trenirali, ker ni bilo osebe, ki bi nas usmerjala na tekmovanja in nastope. Po nekaj srečanjih z ostalimi plesalci iz Slovenije smo se zaupali klubom z dolgoletnimi izkušnjami in tako tekmovali pod njihovim imenom. Že leta 2006 sem požel uspeh na državnem in svetovnem prvenstvu. Tako smo dobili nekaj pozornosti medijev in podporo občine Šempeter-Vrtojba, za katero smo oddelali prve nastope kot skupina Go-Breakers. Zaradi interesa smo istega leta začeli s tečaji, pridobili nove člane in se udeleževali tekmovanj tudi kot skupina. V zadnjih 8 letih smo dosegli 18 zlatih na državnem, 7 zlatih na evropskem in 6 zlatih medalj na svetovnem prvenstvu. Za sabo imamo več kot 1500 nastopov in tekmovanj doma in v tujini. Z leti smo se plesu posvetili profesionalno in svoje dejavnosti razširili, zato smo za ostale dejavnosti izbrali primerno, vsestransko ime plesne šole: V.I.P. Dance Company. Kratica nas označuje kot "posebne, edinstvene" in hkrati sporočajo s čim se ukvarjamo – Vragolije in Ples. Preko fakultete za šport ter plesne zveze Slovenije smo pridobili uradne certifikate, ki nam omogočajo poučevanje drugih plesnih tehnik. Poleg breakdanca sedaj poučujemo tudi hip hop, ki ga poučujeva skupaj z Edijem, melbourne shuffle, akrobatiko, to poučuje tudi Sandi Gabrijelčič iz Ložic in Marko Berlot iz Kanala, ter prilagojen plesni tečaj za otroke stare od 2 do 6 let, ki ju vodita Kaja Batistič iz Vrtojbe in Maja Pangerc iz Nove Gorice. Posebnost je tudi plesno rekreativni program za mame, ki po šele nekaj mesecih treningov že nestrpno čakajo, da bodo navdušile na nastopih! Zadnja leta smo poučevali v Novi Gorici, Ljubljani in Idriji, z letošnjo sezono pa se širimo še v Domžale in Koper.

Kako je sicer potekala tvoja plesna pot? Kako se je nadaljevala?

Moja plesna pot je potekala podobno kot pot moje skupine, le da sem si sam vedno želel postati svetovni plesni popotnik. Prelomno je bilo leto 2009. Takrat sem s privolitvijo staršev in njihovim zaupanjem začel potovati sam. Istega leta sem postal član svetovno znane skupine iz Amerike, veliko sem sodeloval tudi s skupinami iz Italije in Španije. Tako sem v zadnjih štirih letih obiskal več kot 25 držav, med drugim tudi Ameriko. Leta 2011 sem se kot prvi Slovenec udeležil Red Bull BC One tekmovanja v Turčiji, ki velja za največje tekmovanje na svetu. Tistega leta sem bil na omenjenem tekmovanju tudi najmlajši tekmovalec. Najbrž sem v zgodovini tudi edini, ki je sedel na sodniškem stolčku že pri 14 letih. Zadnja leta sem sodil veliko tekmovanj v Španiji, Srbiji, Švici, Italiji, na Hrvaškem, Portugalskem, v Montrealu v Kanadi ... Na pobudo organizatorjev sem tam vodil tudi delavnice. S tem sem tako začetnike kot tiste malo bolj izkušene poučil o svojem načinu dela. Moja umetnina gibanja je pristala tudi v teatrih v Italiji in Španiji. Aktualno kot plesalec sodelujem na turneji Severine Vučković, s katero smo začeli marca in nastopamo po celotnem območju Balkana.

Kako ste uspeli navdušiti, prepričati mlade, da se vam pridružijo? Vemo, da ples ni prvi šport, na katerega bi mlad fant pomislil.

Mislim, da ni bilo nikoli težko pridobiti nove zanesenjake pod naše okrilje, saj ob ritmu glasbe navdušujemo mimoidoče z našimi akrobacijami. V zadnjih letih sta hip hop in break dance zelo aktualna, saj se pojavljata v videospotih in filmih. Bolj kot za fante, ki veljajo za močnejše, je to velik izziv za nežnejši spol – tudi zelo dobre punce imamo. Break dance je področje, ki je zelo prilagodljivo glede na gibljivost, moč in sposobnosti posameznika. Obenem gre za zdrav način življenja, namreč ples sam od sebe poskrbi, da se aktivirajo vse mišične skupine. Ne glede na starostno razliko se tečajniki med seboj super družba tudi izven dvoran. Vedno se zabavamo in disciplinirano eden z drugim napredujemo. Dve leti je od tega, ko so se nam na prvi uri break danca pridružili 4 moški, stari med 28 in 34 let. Pod pravim vodstvom, brez vsakega predznanja, so v slabem letu dosegli drugo mesto na državnem prvenstvu, torej so bili takoj za svojimi trenerji. Ni tako enostavno, niti tako grozno ne. Vsem bi priporočal, da se v tem preizkusijo.

Kakšne nagrade sicer še hraniš v svoji vitrini?

Izpostavil bi štiri naslove svetovnega prvaka. Od leta 2006 sem kot solist na uradnih tekmovanjih dosegel 13 naslovov na državnih, evropskih in svetovnih prvenstvih. Štirinajsti naslov je edino drugo mesto, ki sem ga osvojil v karieri. Dvakrat sem od Plesne zveze Slovenije dobil naziv plesnega solista leta zaradi dobrih rezultatov. Poleg navedenih hranim še okrog 25 naslovov iz tekmovanj na evropskem in svetovnem nivoju. Drugi uspehi pa niso otipljivi, so le prelomnice, s katerimi sem se zapisal v zgodovino. V klubu imamo tudi steno z medijskimi članki.

So te porabili tudi pri kakšnem videospotu, filmih?

Dvakrat smo sodelovali na snemanjih videospotov, in sicer s Foxy Teens ter duetom Clea&Kim. Preko avdicije smo štirje od naše ekipe dobili vlogo plesalcev na snemanju filma za indijski Bollywood. Za mano so zelo raznolike izkušnje, pred kratkim pa sem dobil manjšo vlogo v celovečernem slovenskem filmu, tako da se veselim ponovnega skoka pred kamero.

Ples ima najbrž svoj poseben status zaradi mešanja umetnosti in športa. Kaj se ti bolj čutiš, da si po duši. Umetnik ali športnik?

Za break dance je potrebno eno z drugim. Dovolj moram biti vzdržljiv in močan, da lahko pokažem svojo kreativnost, ko "letim". Malce bolj športno se počutim, ko se pripravljam na velika tekmovanja, saj se striktno držim programa, ki ga sam spišem. V takih obdobjih končam trening, ko obkljukam zadnjo stvar na seznamu, ne pa ko začutim utrujenost.

Več časa porabiš za fizično pripravo ali za vajo koreografije?

Trening je spoj enega in drugega, saj vzdržljivost krepim tako, da zaporedoma izvajam koreografije oziroma mi temu rečemo "izhodi", z majhnimi premori vmes. Najprej se naučim figuro, sledi umetniška in tehnična dovršenost, nato pa jo umestim v izhod. Treniram 2–4 ure na dan, ko sem bil mlajši pa sem zmogel tudi do 8 ur treninga.

Kako je sicer s plesom v Sloveniji? Vaša in vam podobne skupine so v zadnjih letih močno popularizirale moderen ples, kaj se ti zdi?

Lahko rečem, da je Slovenija svetovna plesna velesila. Že leta smo v samem svetovnem vrhu v vseh plesnih tehnikah, zato nas v tujini hočejo tudi kot pedagoge.

Torej si kot profesionalec lahko samo učitelj plesa?

Nekateri poleg vloge učitelja tudi priložnostno nastopajo na različnih prireditvah, vodimo delavnice ter sodimo tekmovanja doma in v tujini. A navsezadnje je vse odvisno od nivoja plesalca, le najboljši so pozvani k naštetim dejanjem.

Kakšne cilje imaš za naprej?

Kratkoročen cilj je uspešno končati turnejo s Severino. Želim si, da se čim prej potrdijo projekti, ki so še v zraku za leto 2014. Veselim se novih podvigov in izkušenj, s katerimi me življenje iz dneva v dan blagoslavlja. Kolikor kaže, me čaka nekaj delavnic in tekmovanj, na katerih bom sodil ali tekmoval. Če ne bo drugih obveznosti, se bom udeležil avdicije za Cirque Du Soleil (to je največja organizacija sveta zabave, ki izvaja plesno-akrobatske spektakle na najvišjem nivoju po vseh celinah), ki bo potekala marca v Johannesburgu v Južni Afriki. Z ekipo smo si postavili izziv in pred kratkim oddali prijavo za nemški TV šov Got To Dance, ki ga spremlja dober milijon ljudi. Med drugim razmišljam podreti svetovni rekord v rotacijah na hrbtu in se tako vpisati v Guinnessovo knjigo rekordov. Poleti se bova verjetno z bratom odpravila čez lužo na izobraževanje, da bova v novi sezoni lahko predajala naprej sveže znanje iz Amerike. Poleg naštetega je še ogromno manjših projektov, ki bodo poskrbeli, da bomo odsotni vsak vikend.

Kakšen nasvet imaš za nadobudnega mladega plesalca ali plesalko, ki si želi stopati po tvojih stopinjah?

Nemogoče je vse, kar si ne moremo predstavljati. Ples je vedno zabava, nikoli obveznost. Ko zapustimo dvorano z nasmeškom, tedaj vemo, da smo na pravi poti.