Kaj je penologija?

Penologija je veda o prestajanju zaporne kazni. To se pravi, da nas veda uči, kako obsojenci prestajajo zaporno kazen, a tudi zgodovino kaznovanja, kako so nastali zapori. Pa tudi o življenju obsojencev v samem zaporu. To je kratek opis.

Zadeva je vedno bolj aktualna. Vedno večje ribe se “ujemajo” v to mrežo in hodijo v zapore. Kakšna je specifika slovenskih zaporov in v čem se razlikujejo od zaporov v drugih državah?

V mestnih zaporih, kot so Maribor,  Celje, Novo mesto, Koper in Ljubljana so zaporniki, ki prestajajo kazen do leta in pol, se pravi za manjša kazniva dejanja. In tako jih lokalno porazdelijo, glede na to, kje so bili obsojeni. V Celju imamo tudi edini zapor za mladoletnike. Naš največji zapor pa je v Dobu. Tam pristanejo tisti, ki so obsojeni več kot na leto in pol zapora, se pravi vse do 30 let. Obsojencev na 30 let zaporne kazni je v Sloveniji devet. Nedavno je to bila najvišja možna kazen, vendar je bil nedavno sprejeta tudi možnost dosmrtnega zapora. Vendar še ni bil izrečena. Če se vrnem na mestne zapore, lahko povem, da so tam zaprti predvsem obsojeni za premoženjske delikte. Lahko pa so v the zaporih tudi tisti, ki so odsedeli svojo daljšo zaporno kazen in so tja premeščeni, preden jih spustijo. Drugače velikih razlik ni. Vsi zapori imajo zaprti oddelek, polodprti in odprti oddelek. Ponekod je to ločeno, ponekod pa na isti lokaciji. Imamo pa tudi ženski zapor na Igu.

V čem se razlikujejo od ostalih zaporov?

Slovenija se mora držati evropskih standardov, kar se tiče prestajanja zaporne kazni. Je pa nekako skandinavski sistem zaporov na višjem nivoju. Oni imajo nižje zaporne kazni, v zapor gredo res tisti, ki so storili najhujša kazniva dejanja. Ostali, do recimo dveh let, pa večinoma opravljajo družbenokoristna dela.

Kako je z alternativnim prestajanjem zaporne kazni? Je to tudi zaradi prenatrpanosti slovenskih zaporov?

Seveda, slovenski zapori so prenatrpani. Zakon omogoča, da lahko obsojenci, ki so bili obsojeni na dve leti zaporne kazni, zaprosijo za prestajanje alternativne kazni. Se pravi, da opravljajo dela v dobrobit skupnosti. To sicer ne glede na dolžino kazni ne velja za obsojene zaradi spolnih deliktov. V Sloveniji je tega dejansko zelo malo glede na celo maso. Več kot tretjina zaprtih ima pogoje, vendar sodišča tega ne izrekajo pogosto.

Koliko je trenutno zapornikov v Sloveniji in koliko jih je v koprskem zaporu?

Zaprtih je približno 1500 oseb, to je skupaj s pripori. V Kopru je kapaciteta okrog 100 postelj, vendar postavljajo pograde, tako se kapaciteta več, vse do 150 postelj. Trenutno so praktično 100 odstotno zasedeni.

Kakšna je razlika med temi oddelki?

Razlika je v režimu prestajanja zaporne kazni. Načeloma gredo vsi skozi sprejemni oddelek. V zaprtem oddelku nimajo zunajzavodskih ugodnosti. Nimajo prostih izhodov. Imajo sicer obiske, begosumni skozi telefonsko slušalko preko stekel. Lahko sicer delajo, lahko se sprehajajo na svežem zraku, lahko telefonirajo svojcem, imajo lahko tudi nočne obiske svojih partnerk. Na polodprtem oddelku ni več rešetk, na veliko število obsojencev je le en paznik. Skušnjava za pobeg je velika, a ker gre večinoma za tiste, ki so na koncu s prestajanjem kazni in so precej urejeni, raje počakajo in kazen odslužijo. Imajo tudi zunajzavodske ugodnosti. Lahko gredo npr. za 5 ali 12 ur iz zapora. V odprtem oddelku pa so ljudje, ki so napol svobodni. Lahko hodijo v službo, v bistvu hodijo le še spat v zapor. Imajo neomejeno možnost telefoniranja, lahko imajo mobilne telefone, to so te ugodnosti in razlike.

Javnost je bila jezna, ko je bilo slišati, da je Kordež po nekaj dneh pristal v polodprtem oddelku, podobno tudi Črnigoj.

Drži, čeprav je to praksa. Če je človek osebnostno urejen, če se sam javi na prestajanje zaporne kazni, potem lahko hitro pride v polodprti oddelek. V Dobu recimo je bil Kordež le eden od dvajsetih, ki so pridobili to ugodnost. Za Črnigoja pa vemo, da je postal knjižničar.

Kako je z delom v zaporih? Veliko ga je.

To je v zadnjih časih zelo velika težava v slovenskih zaporih. Gospodarski zavodi, ki jih je ustanovila država, imajo finančne težave. V Dobu je največji, tam izdelujejo gasilne aparate. Vendar ti zavodi niso rentabilni, nekateri pred meseci niso dobili plač, nato je priskočila na pomoč država. Sicer pa za zaposlene velja enaka zakonodaja kot za vsakega zaposlenega, se pravi, da ima delovni čas določen, čas za malice, regres itd. Edina razlika je v tem, da prejemajo le neke vrste nagrado, ki znaša največ 150 evrov mesečno. Poleg tega jim država ne vplačuje prispevkov za pokojnino. Če dela ne bo več, zna biti težava v tem, da bo več uporov in nemirov znotraj zapora.

Kaj delajo v Kopru?

V Kopru zaenkrat uspejo zadovoljiti želje obsojencev, da bi delali. Nekateri delajo tudi hišna dela, v pralnici in kuhinji, drugi pa po gospodarskih zavodih.

Če tega dela ne bo več, se zna zgoditi, da ne bo več te socialne komponente, številni zaporniki pa bodo po izhodu na prostost kmalu spet zabredli v težave.

Seveda, to je tudi težava z vplačevanjem v pokojninsko blagajno. Če nekdo v zaporu dela 20 let in pride ven, nima ničesar, je ponovitvena nevarnost zares velika. Polovica se zato znajde res znova v zaporu, gre za t. i. povratnike. Veliko pa je ob tem odvisno, kakšna je pomoč družine.

Ali se kriza pozna pri številu zapornikov? Jih je iz leta v leto več?

Neke bistvene spremembe ni, pa še to gre pripisati bolj temu, da Slovenija vse bolj zaostruje kaznovalno politiko. Pa tudi delo policije in sodišče je bolj učinkovito.

Veliko ste raziskovali hierarijo v zaporih. Ta je še kako pristona.

Pri primerjavi slovenskih zaporov sem prišla do ugotovitve, da tako kot povsod po svetu obstaja zaporniško podzemlje, ki je organizirano podobno kot mafija. Večinoma imajo zapori enega šefa, naloge pa izvršujejo njihovi vojaki. Ti šefi so povezani z nedovoljenimi dejavnostmi v zaporu, delujejo pa tudi razsodniki. Če imata dva obsojenca neki spor, mu predstavita vsak svojo plat zgodbe in on odloči. Jasno pa je, da zmagovalec v sporu ostane dolžnik šefu zapora, poraženec pa mora odločitev sprejeti. Ti šefi niso nujno nasilni, ne izsiljujejo, vedejo se povsem normalno.

Kako pa nekdo pride do položaja šefa v zaporu? Je to moč od zunaj ali pride do nje znotraj zapora?

Po navadi je to neka neformalna moč, ki se prenese od zunaj. Nikoli ne bo šef podzemlja na primer nekdo, ki je obsojen zaradi spolnega nasilja. Tudi med zaporniki velja neki vrednostni etični sistem. Kar pomeni, da so najmanj spoštovani oziroma so na dnu neformalne zaporniške lestvice. Ostali jih zaničujejo in pretepajo. Nekoliko više, a še vedno nizko, so morilci. Ugled pa med ostalimi uživajo predvsem tisti, ki so storili neke vrste “frajersko” kaznivo dejanje. Predvsem gre za tiste, ki so ogoljufali državo ali banke. In seveda šefi organiziranega kriminala od zunaj. To je vrh lestvice. Fizična moč pri šefovstvu sploh ni toliko pomembna.

Kakšne pa so možnosti za obsojenca, če se želi držati stran od tega podzemlja in v miru odslužiti svojo kazen brez vpletanja?

Zaporniki pravijo, da se da. Lahko se držijo zase, morajo se držati le pravila, da nič ne vidijo in ne slišijo.

Če se malce bolj osredotočiva na koprski zapor. Ta zapor ima precej čudno lokacijo. Med nakupovalnimi centri.

To sem se tudi sama spraševala, ko sem delal doktorat. Zakaj zapor sredi trgovskega središča? Dejansko pa je bilo tako, da je tam bil predviden zapor, še preden je stalo trgovsko središče. Država je kupila parcelo na obrobju mesta, a ker je investicija trajala, so takoj okrog zrasli supermarket. Torej zapor naj bi bil sam, a so zasebni investitorji prehiteli.

Vseeno pa je okolica najbrž bolj moteča za zapor kot zapor za okolico.

Vsekakor, ker zapor ni tipičen zapor, marsikdo tudi ne ve, da je to zapor. Za zapornike, ki na dvorišču slišijo to življenje naokoli, svobodo ljudi … zagotovo je njim težje.

O koprskih zaporih je dolgo časa bilo prisotno neko prepričanje, češ da so to komfortni zapori, kjer imaš vse. Govorilo se je že skoraj kot o hotelu. V bistvu pa ni tako, kajne?

To vsekakor ni tako. Bila sem tam takoj, ko so ga odprli, pa tudi lani. Ko je novo zgleda lepo, a še vedno je to zapor. Sobe so preproste, gostijo tudi po štiri obsojence. Televizije in računalniki imajo le posamezniki, ki si jih sami prinesejo. V zaporih so celo stoli brez naslonjal, kar je zelo nerodno za sedenje. Danes že ni več tako lepo, ker je 10 let staro.

Pa tudi obroki niso najbrž kot iz restavracije.

Vse, kar se tiče zaporov, je povezano s standardi. Ti standardi pa pravijo, koliko kalorij mora zapornik zaužiti. Seveda je odvisno od tega, ali dela ali ne. Je pač zajtrk, kosilo in večerja. Ampak to je zelo preprosta hrana.

Čeprav je to zapor s kaznijo do leta in pol, veljajo tu prav vsa neformalna pravila in obstaja tudi podzemlje, kajne?

Vsekakor. Sistem deluje povsod enako. Vsak zapor ima nekoga, ki ima in si želi nadvlade. Tudi koper ima neformalnega vodjo, ki ima svoje pomagače. A ker je to manjši zapor, je to veliko bolj obvladljivo. Najbrž je še največ trgovanja z mobiteli. Ti so na zaprtem in polodprtem oddelku prepovedani, zato so zelo iskano blago in prek tega lahko nekdo pride do ugledne pozicije.

Kako je z nasiljem v zaporih?

Fizičnega niti ni toliko. Veliko pa je verbalnega nasilja s sočnimi kletvicami, v bistvu gre za psihično nasilje. Tega pa je veliko težje zaznati kot fizično.

Kako deluje ženski zapor?

Ženski zapor je na Igu. Ima enako razdeljene oddelke, režimi prestajanja zaporne kazni so enotni. Veliko je tujk, veljajo pa ista pravila kot pri moških. Prav tako obstaja podzemlje in neformalna vodja. Tudi nasilje je prisotno, večinoma verbalno oziroma psihično.