Včeraj nas je vse nekoliko vznemirila misel, da je pred nami le še 12 delovnih dni. Dvanajst! Naglo se približujemo koncu svoje misije ravno v trenutku, ko naša stopnja asimilacije dosega maksimum in je "gnezdenje" v našem stanovanju na vrhuncu. Neverjetno je, kako prilagodljivi smo lahko ljudje, če le to hočemo. Če pustimo "drugačnosti", da vstopi v naš vsakdan, ubere svojo pot in je pri tem ne poskušamo omejevati s togimi, nam znanimi in preverjenimi pravili. Končni rezultat tega bi lahko bila fenomenalna izkušnja, takšna, kot je naša (vsaj do zdaj se je izkazala za takšno, če se ne varam), ter nekoliko spremenjen pogled na svet. In če imaš srečo, se v tem času večkrat zalotiš z nasmehom na obrazu; takim, ki nima nobenega posebnega sprožilca, a se kljub temu obdrži na obrazu kar lepo vsoto trenutkov … Takrat se zaveš, da je dvanajst že zelo majhna številka. A zapiranje starih poglavij in odpiranje novih je zmeraj vznemirljivo, zato se v naši ekipi z otroško naivnostjo že veselimo vseh naslednjih izzivov, tokrat bogatejši za spoznanja iz prejšnjih.

Tudi prejšnji teden ni bil izjema v tem. V ambulantah smo obdržali že pridobljeni ritem in v svoje sobe sprejeli v povprečju 60 bolnikov na dan. Med bolj eksotičnimi je bila punčka, ki je prišla v Tjašino in mojo ambulanto in predstavila klinično sliko, ki nas je napeljala na diagnozo vnetja kolenskega sklepa in gležnja. Kaj takega pri nas (v Sloveniji) zagotovo ne bi uvrščali v omenjeno kategorijo, vendar nas je tukaj ponovno skrbelo nadaljevanje zdravljenja, saj smo deklico napotili v bolnišnico, ker ji sami ne moremo nuditi zdravil, ki jih potrebuje. Ker smo že videli rezultate napačnih obravnav tovrstnih pacientov v kabalski bolnišnici, nas zdravljenje te pacientke ni pustilo ravnodušne. Bojimo se, da bi se uvrstila na seznam tistih, ki imajo pri rosnih dvajsetih letih že praktično zakostenel sklep s hudo omejeno gibljivostjo in za katere zdravljenje ni več mogoče. Trudimo se biti, kar se da, previdni in dosledni v svojih obravnavah, pogojenih z možnostmi dela na naši kliniki. Zato smo tudi pacienta s hudo bolečino v trebuhu poslali na nujen ultrazvočni pregled v kabalsko bolnišnico s sumom na vnetje slepiča, ker si ga nismo upali mirno poslati domov z le nekaj tabletami v žepu. Gospod se je naslednji dan vrnil v našo ambulanto v boljšem stanju in z rezultati ultrazvočnega pregleda, ki so bili znotraj meja normalnega. Na srečo! A previdnost v takih primerih ni nikoli odveč. Vse žaromete na odru naše klinike pa je tudi v tem tednu prevzel porod. Tega smo izpeljali v noči iz srede na četrtek, tokrat okrepljeni z Edwardovo pomočjo. Taktirko je prevzela Tjaša, vsi ostali pa smo se nagnetli v kote majhne sobice in poskušali pomagati oz. čim manj ovirati njuno delo. Vargi je prvič videla porod v živo v 4D-obliki in ni skrivala navdušenja nad potekom tega akta in čudeži narave (s tem pa mislim predvsem na fizične proporce materinega in otrokovega telesa, ki te nikakor ne pustijo ravnodušnega).

Ob 20.26 po lokalnem času se nam je pridružil "God hears" (v prevodu, ker nikakor ne morem priklicati v spomin original imena v ručigi) in z glasnim jokom zahteval popolno pozornost in predanost vseh vpletenih v dogajanje. Dekleta smo bila čisto raznežena ob srečanju z dečkom, kot se za pripadnice nežnejšega spola spodobi. Ne razumem pa, kaj se zgodi v naših možganih, ko skeniramo pred sabo podobo moškega z novorojenčkom v rokah, ker smo vse dobile mehka kolena, ko je malega vzel v naročje Peter. A najverjetneje se brez teh nepojasnjenih reakcij svet ne bi vrtel dalje ... Ali pač? Ni potrebno, da še dodatno poudarjam, kako navdušeni smo bili nad že drugim uspešno prestanim porodom. Nagradili smo se s številnimi objemi in sproščenim preostankom večera. In ne vem, ali je morda ponoven buster adrenalina pripomogel k padcu moje imunosti, ampak v četrtek Tjaši nisem bila ravno v pomoč pri delu. To se je stopnjevalo do te mere, da sem v petek opravljala zgolj še administratorski del pregleda pacientov, medtem ko je Tjaša uredila vse ostalo. Fenomenalen tim sva! Ker se je proti koncu dneva v mestu obetala večerja z vsemi zaposlenimi, sem vzela maksimalno dozo paracetamolov, saj nisem želela zamuditi tega srečanja. Pred zborom v restavraciji, ki jo je po svojem okusu izbral naš šef Yabin, smo se ustavili pri Juliusu, ki tokrat ni potešil naše lakote s svojimi dobrotami, ker stojnica še ni bila pripravljena. Me je pa presenetil z zapestnico z napisom "Milliana" (najverjetneje eno tistih, ki jih dobijo vse zveste stranke po svojem tridesetem nakupu) in tako sem bila preimenovana v "Million dollar baby".

Veseli me, da so se moji kolegi lahko pozabavali s to igro besed. Kot rečeno, se je večer nadaljeval v restavraciji v družbi štirinajstih sodelavcev, kjer smo se izredno zabavali ob Edwardovih poučnih zgodbah (z nauki, ki jih nismo uspeli zmeraj razvozlati), Yabinovih uprizoritvah plemenskih običajev in raznih »ugankah«, ki so nam jih zastavljali (in so se npr. izkazale za kakšne logične matematične naloge). Smeha je bilo veliko, počutje na vrhuncu, še posebej moje, ki bi ga ob kakšni drugi priložnosti lahko pripisala predoziranju z zdravili. Po večerji smo se vrnili v edirisino gnezdo, prikrajšano za elektriko in tekočo vodo. In še preden pomisliš, da bi to kakorkoli negativno vplivalo na razplet večera, ti zaposleni ponudijo škaf segrete vode. Pripravljene v tušu. Ob sveči! Takrat sem se prvič tuširala v soju sveč in bila celo vesela, da ni bilo elektrike v mestu. Še en dokaz, da lahko ovire obrnemo sebi v prid! Naslednji dan, torej v soboto, so se punce podale po že ustaljeni poti opravkov in nabave prepotrebnih stvari za naslednji teden, medtem ko sva s Petrom vegetirala na kavču pod deko in se predajala čudovitim antipiretičnim učinkom paracetamolov, naprosynov, diklofenacov ipd. Povratek na otok je bil nekoliko upočasnjen zaradi Edmundove zamude (ki je očitno brez naglice kupoval novo obleko, medtem ko smo ga mi čakali pri čolnu že več kot 45 min. – mogoče se bliža kakšna poroka, ki ji mora prisostvovati ... ne bi vedela). V vsem tem času smo imeli privilegij opazovati snemanje videospota ene od ugandskih pevskih (samooklicanih) zvezd po imenu Lady Miriam.

Povzetek: bilo je boleče. Gledati. Zaradi poznega povratka nas je med vožnjo v čolnu ujel močan naliv in nas prisilil, da smo se zatekli pod streho na enemu od sosednjih otokov na poti. Nič kaj ugodno za že tako načet imunski sistem nekaterih članov. Končno nazaj v varnem in toplem zavetju doma pa smo se z dušo in telesom posvetili svojemu novemu projektu aka gnezdenju. Stene smo polepšali z osmimi fotografijami avtorja Petra Kordiša. Že nekaj dni pred tem smo demokratično izvedli izbor osmih najlepših slik (no, znotraj bazena možnosti, ki nam ga je Peter odobril) in jih dali natisniti na največji format, ki ga premorejo v Royal Perfect Digital Photo Lab. Novo okrasje naših zidov nas je spodbudilo, da smo se naslednji dan podali nazaj v Kabale, kjer smo izbrali najlepše blago na svetu (po besedah Vargi) in ga namenili za zavese. Na poti do mesta pa smo se ustavili še v Bufuki in si ogledali kliniko, kjer so delale predhodne odprave. Ključavnice na oknih in vratih so preprečevale pogled v notranjost te skromne hiške iz blata, vendar nas je kljub temu navdala z željo, da bi tudi sami izkusili življenje v njej in bi tako naša izkušnja bila še bolj »afriška« (saj to, kar imamo mi, je že pravi luksuz za tukajšnje razmere). Bi pa hkrati to bilo čisto pravi zdravstveni hazard, če upoštevam količine Biokilla, ki bi ga Vargi porabila za vzpostavitev optimalnih življenjskih pogojev v takšnem prostoru. Kot po že ustaljeni navadi smo nedeljski večer zaključili ob slastnih palačinkah Mame Bear, a tokrat vsi vročični od preurejanja stanovanja, ki ga z vsakim korakom bolj spreminjamo v svoj dom in ne zgolj začasno rezidenco.

Zato so spremembe dobre, pa naj bodo v stanovanju ali na osebnostni ravni. Zmeraj prinesejo nekaj pozitivnega, le odločiti se moramo zanje. Na to sem pomislila zjutraj med jogo, medtem ko sem postavljena v stojo na glavi gledala drevo v obliki črke "T" na sosednjem otoku in mislila na svojo sestro. Šele ko se je prekinil boj, ki ga je moje telo bilo z gravitacijo, sem občutila, da vedrim na glavi praktično brez vsakršnega napora. In mislim, da bi se Tanja strinjala z mano, če rečem, da je spremembe treba sprejeti na enak način. Kar se da sproščeno in brez nepotrebnega upiranja. Iz tega mora skoraj zagotovo slediti nekaj dobrega!

Upam, da vas v naslednjih dneh čaka čim več pozitivnih sprememb ...