Ura je 22.00, jaz pa sama v kuhinji/dnevni sobi/kino dvorani našega skromnega stanovanja na "našem" otoku razmišljam o preteklem tednu v upanju, da se bom spomnila čim več stvari, ki so se nam zgodile v zadnjih dneh. In da je situacija še bolj slikovita, me poleg smeha iz sosednje sobe obdaja še soj sveče, ki osvetljuje tipkovnico. Romantično? No, v bistvu bolj praktično! Danes je sicer cel dan sijalo sonce, kljub temu pa moramo šparati z elektriko, ki nam jo v omejenih količinah zagotavljajo sončne celice na naši strehi.

Deležni smo bili številnih začudenih pogledov

Še zmeraj smo bili v Kabalah, ko se je že začel drugi teden naše zgodbe. V ponedeljek smo se odpravili do bolnišnice, kjer je bilo dogovorjeno, da bomo opravili petdnevno kroženje in se spoznali z najpogostejšo patologijo, s katero se srečujejo v tej regiji. Po predstavitvi pri vodji bolnišnice smo se priključili medicinski sestri, ki nam je razkazala oddelke.

Med obhodom smo bili deležni številnih začudenih pogledov, tudi vrste nasmehov, uspelo pa nam je celo prestrašiti enega od fantkov do te mere, da ga je naša prisotnost spravila v jok. Na koncu "informativnega dne" smo se polni pričakovanj napotili k Lindi ("restavraciji", ki so nam jo toplo priporočili kolegi iz prejšnjih odprav) in ker je Peter edini moški v naši skupini (še dobro da ga imamo!), je bil seveda on postrežen prvi. Me pa nekako prevzemamo vlogo njegovih štirih žena in lahko rečem, da z veseljem zasedem mesto prve žene, če to pomeni, da bom postrežena takoj za njim! ;) Hrana je bila zelo dobra, lokalnega izvora in okusa, postrežba pa nadvse prijetna. Takoj po kosilu pa smo se napotili nazaj v naše "gnezdo" in se lotili učenja, v katero nas je gnala trema pred srečanjem s pacienti.

Pričakovala sem nekoliko boljše stanje v bolnišnici

Naslednji dan smo se razdelili v pare. No, Vargi smo pustili solo, ker je edina dentalka in se je sama pogumno pridružila ekipi v stomatološki ambulanti. Midve s Tjašo sva zavili na interni oddelek, Harej in Peter pa sta odšla do kirurškega bloka. S svoje perspektive lahko povem, da sem pričakovala vsaj nekoliko boljše stanje v bolnišnici na praktično vseh nivojih dela in celo pri higieni. Najbolj negativno pa sem bila presenečena nad pomanjkanjem samoiniciative pri zaposlenih, ker se ni samo enkrat zgodilo, da je v sobi z 12 pacienti in več kot 16 člani zdravniške spremljevalne ekipe (katero smo poleg nas dveh sestavljali še študentje in medicinske sestre) le doktor vedel, kdo so pacienti in kaj so njihove težave, medtem ko se je sestram zdelo nekako odveč, da bi se seznanile vsaj s terapijo bolnikov, kaj šele da bi jo izvajale.

Zanimivo je bilo opazovati pogovor med pacientom in zdravnikom, ki v večini primerov ni mogel steči brez posredovanja (beri: prevajanja) katerega od sorodnikov, ki je slonel na okenski polici in z dvorišča zrl v notranjost sobe. Oviro so predstavljale velike jezikovne razlike, ki ločujejo sosednje vasi. Zanimivo, kajne? Kako naj potem sploh pričakujemo, da bi se mi lahko sporazumeli z bodočimi pacienti brez prepotrebne pomoči prevajalca?

Naslednji dan sva v ženskem tandemu odšli na ginekološki in porodniški oddelek, od koder sva zdravniku (brez določene specializacije) hitro sledili v glavno operacijsko sobo, kjer je s pomočjo nadvse nerodnega in prestrašenega asistenta (ki se je nekaj minut pred operacijo seznanjal s tehnikami šivanja!!!) opravil carski rez. Prizor je spominjal na slike, ki v kakšnih starih učbenikih prikazujejo operacije v prvi polovici prejšnjega stoletja. Naj morda dodam samo še to, da v operacijskem bloku ni niti tekoče vode.

Najin dan se je nadaljeval pri porodnicah in imeli sva srečo, da sva na oddelek prispeli kmalu po začetku zaključne faze poroda pri eni od žensk. "Na srečo", ker je vodenje poroda tisto področje, kjer smo najmanj samozavestni. Oziroma smo bili še pred zaključkom tega tedna. Tudi ta porod je minil v skoraj popolni tišini, saj je gospa ob prvih glasovih stokanja dobila posmehljive odzive s strani drugih dveh žensk, ki sta si z njo delili porodno sobo v tisti uri. Teh treh postelj pa seveda ne ločuje niti pregradna zavesa, prostora je ravno toliko, da kdo od osebja lahko pristopi do vsake od njih, tako da bodoče mamice pogumno prebrodijo bolečine v navzočnosti večjega števila ljudi, kot bi si verjetno želele (porodnice v naših porodnišnicah pa imele to za nesprejemljivo).

Trdoživost tukajšnjih žensk je očarljiva

Za naju s Tjašo je bil dan zelo poučen in sva se uspeli veliko naučiti. Še vedno me očara trdoživost tukajšnjih žensk, ki že nekaj minut po porodu stopijo s postelje, se oblečejo in odkorakajo iz sobe. Dan smo nadaljevali s sprehodom do tržnice, kupili dva sladka ananasa za manj kot 0,40 evra na kos, se ponovno posvetili učenju na terasi hostla in zvečer prisostvovali na rojstnodnevni zabavi avstrijskega kolega Andyja, sicer v okrnjeni zasedbi, saj je naš alfa vodja imel nekaj zdravstvenih težav, ki so ga prisilile v počitek. Smo si pa zato punce privoščile pravi babji klepet. Kako je to izgledalo, najbrž ve vsak. Teden v bolnišnici smo zaključili z obiskom pediatrije in ko smo na koncu ponovno obiskale porodno sobo in je kazalo, da še nekaj ur ne bo "akcije", je v prostor vstopila ženska, ki nas je opomnila, da je še posebej v medicini treba pričakovati nepričakovano.

Gospa je bila že v drugi fazi poroda in ker ni bilo v sobi ne babice ne odgovornega zdravnika, smo sklepale, da imajo vse niti v rokah tiste sestre, ki so bile trenutno prisotne. In kdo bi si mislil, več kot očitno ni bilo tako. Ženska je zaradi bolečin (in ker je nobeden ni jemal preveč resno ali pomagal pripraviti ležišča zanjo, sama pa ga ni mogla) počepnila in v naslednjem trenutku smo že imele pod nogami plodovnico, sestra pa je v zadnjem trenutku še uspela ujeti novorojeno punčko, da ni pristala na tleh. Takrat smo se zavedle, da moramo me prevzeti stvari in smo narekovale in izvajale naslednje korake osnovne oskrbe novorojenčka in mamice, ki smo se jih priučile. Kljub pravilnim ukrepom pa smo bolnišnico zapustile jezne, predvsem same nase, ker si nismo zaupale in že prej oskrbele porodnice, kot se nam je zdelo, da bi bilo potrebno, ampak smo zaupale sestram, ki kljub vsakodnevnemu delu na oddelku še zmeraj ne opravljajo svojega dela po svojih najboljših zmožnostih. Mogoče sem preveč napadalna in krivična s to izjavo, a dejstvo je, da nas ta dogodek nikakor ni pustil ravnodušne. Kljub temu smo si uspele dokazati, da smo že usvojile nekaj praktičnega znanja in smo lahko bolj samozavestne na tem področju medicine.

Čez nekaj ur se je nivo našega skupnega adrenalina polegel in lahko smo se posvetili bolj veselim stvarem, kot je bila končno selitev na otok Bwama, v prostore našega novega doma. Na poti iz mesta v vas smo imeli priložnost opazovati manjše kamnolome, v katerih je izgledalo, kakor da bi večji del delovne sile prestavljali otroci, saj so za delo več kot očitno poprijeli vsi člani družine. A čudovita sposobnost otrok je ta, da znajo vsako stvar pretvoriti v igro in zato smo na njihovih obrazih še zmeraj lahko videli široke nasmehe, ki so polepšali celo tako sliko. Natovorjeni z vso prtljago in hrano (po mojih izračunih je te zmeraj premalo, zato mi ostali člani ekipe ne zaupajo, da bi nakupe v trgovini opravljala sama) smo v "pristanišču" poiskali naš čoln in Edmunda (našega zaposlenega), ki nas je prepeljal do otoka.

Kljub utrujenosti entuziazem na višku

Prvi vikend na kliniki je minil v znamenju čiščenja stanovanja, ordinacij in skladišča, ob tem pa smo oskrbeli svojo prvo pacientko, 8-letno punčko z opeklino na očesu. Dneve smo si popestrili s pranjem perila v jezeru, "tuširanjem" v jezeru, danes pa je eden od "lokalcev" Petra naučil umetnost lovljenja rakcev v jezeru. Ne bi me motilo, če bi jih na meniju imeli prav vsak dan! Resda so dnevi naporni (pravzaprav že vsako najmanjše opravilo na 2000 m predstavlja večji napor kakor po navadi in smo na koncu dneva preutrujeni celo za ogled filma v enem kosu in si ga posledično razdelimo v dva dela), a čisto vsake stvari se lotimo s pozitivnim pristopom in v timskem duhu in vesela sem, da nas ta entuziazem tako močno motivira iz dneva v dan.  

Zdaj je že čista tišina v stanovanju, slišen je le zvok teh tipk na računalniku in čričkov pred hišo na otoku sredi jezera, približno en centimeter pod črto, ki označuje ekvator na zemljevidu Afrike v Velikem slikovnem atlasu sveta. Tukaj bomo jutri odprli vrata naše ambulante. Stvari, ki se bodo tu zgodile, najverjetneje presegajo moje trenutne predstave. A se jih zato nič manj ne veselim.