V PRILJUBLJENEM FILMU ZAIGRAL TUDI KOPRČAN: "Sneg je bil, mi pa smo bili v kratkih hlačah" (INTERVJU)

Koper

Ekipa filma Gepack je prejšnji teden prejela prvo zlato rolo za preseženih 25.000 gledalcev. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z igralcem Tinetom Ugrinom iz Kopra, ki je v filmu odigral vlogo energičnega Jona.

Kako ste se pripravljali na vlogo Jona?

Priprava na vlogo Jona je bila po svoje malce podobna pripravi na vlogo Tiborja v Seriji Gospod Profesor. Veliko sem se pogovarjal s kolegom iz Kopra, ki me je ob branju scenarija najbolj spominjal na Jona. Ker je tudi on, tako kot Jon, odraščal v 'uličnem' okolju, me je najbolj zanimalo, kako se, tako verbalno kot tudi fizično, izražajo taki posamezniki. Veliko fraz, izrazov, kretenj, mimik in ostalih tem pogovorov se mi je tu najbolj vtisnilo v spomin, kar mi je zelo pomagalo pri nadaljnjem razvoju lika. Ena od stvari, ki sem si jo pri njem najbolj želel slišati in na koncu tudi upodobiti, je bilo definitivno to, kako biti človek brez zadržkov v katerikoli situaciji, bodisi to, da poveš, karkoli ti pride na misel brez kakršnegakoli pomisleka na posledice, ali pa da si se pripravljen tudi fizično postaviti za svoje prijatelje. Določene karakteristike imam tudi jaz, vendar definitivno ne v tako ekstremnih pogledih.

Kakšen človek je Jon? Sta si podobna?

Jon je en zelo družaben Primorec z Obale, ki je odraščal v duhu ulice. Je oseba, ki nima začrtanega plana, ampak živi z danes na jutri. Je uživač in človek brez kakršnega koli sramu. Ker je odraščal v nefunkcionalni družini, se je moral pri marsikateri stvari znajti po svoje, zato okoli sebe gradi zid. Je zelo energičen, eksploziven, vsakršno bolečino skrije na način, da jo vrne nazaj. Je pa vseeno človek velikega srca, sploh ko govorimo o prijateljstvu, saj je za najbližje ljudi v svojem življenju sposoben narediti vse. Lahko pa rečem, da je Jon skupek določenih posameznikov, med katerimi je zagotovo tudi moj oče, kar sem slišal tudi od mnogih ljudi, ki so si film že ogledali in poznajo mojega očeta.

Kaj pa Tine? (smeh) … Jaz sem v bistvu veliko bolj sramežljiva oseba, ki absolutno ni v egotripu v primerjavi z Jonom. Res je, da sva oba Primorca, a gresta najini zgodbi v nasprotni smeri. Sam sem kdaj pa kdaj previden pri svojem izražanju in znam velikokrat marsikatero stvar premlevati, česar pri Jonu ne vidimo. Odraščal sem v zelo ljubeči družini, kjer smo med seboj vsi zelo tesno povezani in si pomagamo, česar Jon ni imel. Kar nama je z Jonom skupnega, je to, da sva oba do prijateljev zelo srčna in lojalna. Največja razlika je definitivno to, da sam stokrat premislim, kaj bom rekel in po tem ocenim, kako sem kaj povedal, Jon pa, kot reče v filmu, samo "Gas i duge luči". Mimogrede, imam nečaka Jona. 


Vam je bilo lažje igrati Jona ali Tiborja v seriji Gospod Profesor?

Na prvo žogo bi težko ocenil, katerega mi je bilo lažje odigrati, saj sta si po veliko karakteristikah lika podobna. Res pa je, da sem bil pri obeh v velikih dvomih, ali bom to sploh lahko izpeljal, saj sta oba lika bistveno drugačna od mene.

Pri obeh sem moral najprej razbiti to prepreko sramu, pri Tiborju mi je bilo mogoče še najtežje na grd način zmerjati ostale like, česar Jon ne počne toliko, saj je že malo bolj zrel. Kvečjemu je Jon veliko bolj sproščen in zabavnejši lik kot Tibor.

Pri Gepacku smo imeli igralci zelo proste roke, kar se tiče izražanja, veliko smo namreč lahko tudi improvizirali, zaradi česar smo bili še bolj sproščeni in smo si več upali.

Kaj vam je predstavljalo največji izziv pri snemanju Gepacka?

Izzivov pri snemanju je bilo veliko, saj gre za 'gverilski' projekt brez budgeta, kjer si posledično zelo omejen pri celotni izvedbi snemanja. Govorimo od pridobivanja dovoljenj za snemanje do iskanja nastanitev, izbora kadrov itd. Osebno pa mi je bilo kot igralcu najtežje skozi celotno snemanje ohranjati to količino energije, ki jo ima Jon. Snemalni dnevi so bili dolgi, saj smo snemali od zore do mraka.

Prizore smo tudi večkrat ponavljali, da smo dobili tiste najboljše in najbolj pristne. Ker pa je pri določenih scenah šlo med snemanjem tudi kaj narobe ali pa smo morali nekatere zadeve spremeniti, smo nekaj prizorov morali ponovno posneti tudi nekaj mesecev po zaključenem snemanju. En od teh primerov je recimo scena na bencinskem servisu. Prvič je bil zunaj sneg, mi pa v kratkih hlačah (smeh). A vseeno je bil tudi to čar projekta in kljub temu da smo ob dosnemavanjih bili izven tistega ritma in občutkov, ki smo jih imeli prvotno, nam na koncu ni bilo tako težko potegniti likov nazaj 'iz omare'.

Kaj pa vam je bilo najbolj všeč?

Ne vem, kje bi začel pri tem vprašanju, saj je lepih stvari zares malo morje. Lahko rečem, da kar vse. Menim, da bi vsak, ki je bil del ekipe, potrdil, da je nekaj najlepšega zagotovo, da smo člani celotne ekipe postali pravi in tesni prijatelji v trenutku, ko smo se prvič spoznali. Film nas je samo še dodatno združil. Osebno mi je celotna zgodba za nastankom filma inspiracija, ker je nastala po resnični zgodbi nekaj prijateljev, ki so se na eni točki odločili, da bodo svojo dogodivščino posneli kot celovečerec. Od trenutka, ko so si rekli "Dej stari, kaj če bi mi to posneli?", smo prišli danes na to, da si je film ogledalo že več kot 35 tisoč gledalcev, kar je nekaj neverjetnega in inspiracijskega.

Kar mi je bilo tudi všeč, je, da smo film snemali po celotni Sloveniji. Od Murske Sobote do meje na Dragonji. Nekaj kadrov smo posneli tudi na Hrvaškem, kjer smo zaključili naš road trip.

Zagotovo pa ne bom pozabil tega, da sem prvič imel snemanje na svoj rojstni dan. Takrat smo snemali uvodni prizor z avtom, ko se fantje odpravimo na morje in ko smo zadnjič ponovili prizor, me je ekipa presenetila s torto in skupinsko fotografijo vseh nas fantov iz filma. Priznam, da sem se takrat raznežil.

Ali imate mogoče kakšno posebno anekdoto s snemanja?

Anekdote ... (smeh). Nikoli si nisem predstavljal, da bodo hrvaški policaji ustavili promet samo za nas, da smo lahko posneli prizor. Crknil nam je avto, da smo ga dobesedno morali porivati čez mejo.

Sigurno pa je najbolj zanimivo to, da naju je z Robijem na poti do snemanja na meji ustavil in pregledal isti carinik, ki je fante pred leti ustavil in s tem začel zgodbo, po kateri je danes posnet film. To je bilo le dan pred snemanjem prizora na meji.

Anekdot s snemanja je res ogromno, kar je za pričakovati, saj je bilo res sproščeno in v družbi prijateljev, tako je vedno veliko zgodb in pripetljajev za povedati.

Ali ste pričakovali tako pozitiven odziv gledalcev?

Mislim, da je čisto vsak od članov ekipe, ko si je prvič prebral scenarij, ali pa mu ga je doživeto opisal Žiga (Kukovič), začutil nekje v sebi, da če se vse to izvede na visokem nivoju, bo zelo verjetno poželo veliko navdušenja pri gledalcih.

Vedeli smo, da bo film gledljiv in lahkoten, kar mislim, da si predvsem na našem območju najraje želimo gledati. Ker smo igralci imeli veliko lastne svobode, smo ob snemanjih lahko veliko tudi improvizirali z domačimi štosi, izrazi, ki jih morda tudi sami pogrešamo pri filmih. Lahko rečem samo to, da smo globoko v sebi zagotovo čutili, da ima film ogromen potencial, med snemanjem pa se je to še toliko bolj potrdilo. Seveda pa je na koncu vse odvisno od montaže, a nas tu ni skrbelo, saj ima Žiga pravi občutek, stil in znanje, da ustvari zelo privlačen film, kar je dokazal z uspehi na filmskih tekmovanjih, kot je Muvit 6x60. Želeli smo si, nismo pa pričakovali, da bomo zlato rolo držali v rokah, kaj šele v tako kratkem času.

Ver esta publicación en Instagram

Una publicación compartida de GepackFilm (@gepackfilm)

Na kaj se boste osredotočili v bližnji prihodnosti?

Igra je v zadnjih letih postala moja največja strast, užitek in glavno vodilo moje kariere. Lahko rečem, da se z vsakim projektom ta strast povečuje in enako velja za cilje v prihodnje. Želim se definitivno trdno uveljaviti na domači sceni. V prihodnosti pa si želim prestopiti našo mejo in delovati tudi na tuji filmski sceni, kar mislim, da ni tako neuresničljivo.

Glede na to, da sem pred kratkim postal tudi radijski voditelj, lahko rečem, da sem uresničil še eno od svojih želja. Radio mi omogoča tudi napredek na področjih, kjer sem si napredka želel. Istočasno mi vliva samozavest, kar vpliva tudi na mojo suverenost. Tako da mi delo radijskega voditelja zelo ustreza in se še naprej vidim v tej vlogi, vendar pa bodo največje ambicije vedno v igri.

Deli novico:

Komentiraj

Za komentiranje je potrebna  Prijava  oz.  Registracija