Paul Bloom, psiholog z univerze Yale, empatijo opredeljuje kot vstop v misli nekoga z namenom izkustva občutkov in skrbi te dotične osebe. Ko začutimo, da oseba trpi, nam bo zdrava pamet rekla, naj ji pomagamo.

V eni študiji je Paul udeležencem povedal izmišljeno zgodbo o 10-letni deklici Sheri Summers, ki ima neozdravljivo smrtno bolezen. Zdravniki so Sheri postavili na čakalni seznam za zdravljenje, kar bi ji olajšalo bolečino in ji potencialno podaljšalo življenje. Na žalost je deklica izvedela, da ji je ostalo še nekaj tednov ali mesecev življenja, preden bo umrla.

Udeležencem v raziskavi, ki seveda niso vedeli, da je zgodba o bolni deklici neresnična, je postavil naslednje vprašanje: Kaj bi storili, če bi jo imeli priložnost uvrstiti na vrh seznama? Približno tri četrtine udeležencev bi Sheri premaknilo na vrh omenjenega seznama.

Vendar, kot poudarja Paul, bi potemtakem to lahko pomenilo, da bi moralo veliko otrok na seznamu čakati še dlje in zelo verjetno bi nekateri otroci še bolj trpeli.

To je primer tega, kar psihologi imenujejo "učinek prepoznavanja žrtve". Ljudje bodo bolj verjetno odprli svoja srca ali denarnice, ko si bodo lahko predstavljali določeno osebo z bolečino, ki bi jo potencialno lahko ublažili. 

Dobrodelna organizacija, ki pripoveduje o točno določenem otroku, ki trpi, lahko pridobi več donacij v primerjavi z dobrodelno organizacijo, ki uporablja statistične podatke, ki opisujejo in prikazujejo situacijo tisočih anonimnih otrok, ki potrebujejo pomoč.

Ta učinek lahko pomaga tudi pri razlagi, zakaj se mnogih ljudi smrt tujcev, ki so umrli zaradi posledic koronavirusne bolezni, ne dotakne, dotakne pa se jih dejstvo, da nimajo toliko svobode, kot so jo imeli pred pandemijo. Nič ni narobe, če javnosti povemo zgodbo določene osebe, ki potrebuje pomoč, vendar bi učinek prepoznavanja žrtve lahko preprečil, da bi denar šel v roke številnim ljudem, ki ga prav tako zelo potrebujejo, ugotavljajo raziskovalci.

Prav tako so voditelji držav manipulirali z empatijo drugih ljudi, da bi upravičili grozote vojne, češ da bodo življenja milijonov ameriških vojakov rešena z metanjem atomskih bomb na Japonsko.

Raziskave kažejo, da bi morali začeti jasneje ločevati med empatijo in sočutjem. Če je empatija hoja v čevljih nekoga drugega, je sočutje občutek zaskrbljenosti zaradi trpljenja in bolečine druge osebe, ki ga spremlja motivacija za pomoč tej osebi. Če sočustvujete z osebo, potem širite prijaznost in pri tem ni nujno, da čutite, kar čuti ta oseba.

Na primer, imate odraslo osebo, ki tolaži otroka, ki se boji pasjega lajanja. Odrasli osebi ni treba čutiti otrokovega strahu, da bi otroku pomagala. Pri ljudeh je mogoče spodbuditi večje sočustvovanje s preprostimi metodami treninga, katerih cilj je občutenje pozitivnih in toplih misli o drugih ljudeh, brez osredotočanja na vživljanje v takšno ali podobno izkušnjo.

Ni vam treba vedno čutiti empatije, če pa boste sočutni do drugih, bo to vsekakor pozitivno vplivalo tako na vaše življenje kot življenja drugih.